“Beseda je mejač in pesem rokovanje”
Nekoč so vileničarji na Krasu brali, poslušali, razpravljali globoko v noč. Prišla so tudi bolj sušna leta ... in nedavno pandemija z “druženjem” na spletu.
Leta 1988 so bili v prvi vileniški vrsti Péter Esterházy, Peter Handke in Fulvio Tomizza,
za osrednjim pa je fotograf v objektiv ujel tudi Ludwiga Hartingerja. Foto: arhiv pn
Lani smo nagrajencu Josefu Winklerju zaploskali na slovesnosti v kraški jami, kot se spodobi. Manjkal ni niti njegov avstrijski rojak Ludwig Hartinger, ki ni zamudil še nobene Vilenice.
V nedeljskem pisemcu je na našo prošnjo obudil spomine: “V osemdesetih letih minulega stoletja sem odkril Kras, ta orfični kraj, maquis pesniške besede, in s tem spet našel (prej v Parizu leta 1972) življenjskega pesnika. Srečka Kosovela sem začel prevajati in kasneje izdajati, sočasno sem postal tihotapec besed srednjeevropske literature (pri različnih založbah, v revijah), svetovno vplivna pesniška agora pa je bila in je festival Vilenica v jami, ne samo zame od začetka do sedaj (več kot 30-letna arkada približevanja in izmenjav), od odprave 'v Evropo' do dramatičnega potresa letos spomladi. Beseda je mejač in pesem rokovanje ... 'V belo gredo vse poti,' je zapisal Srečko Kosovel.”