Umrl pisatelj in mirovnik Andrej Morovič

Po dolgi bolezni je v Burkini Faso, kjer je preživel zadnjih pet let, umrl pisatelj in mirovnik Andrej Morovič - Moro. Prihodnji mesec bi dopolnil 62 let. Rodil se je v Ljubljani, prva leta preživel v Novem Travniku v Bosni in Novem mestu, odraščal pa v Kopru, kjer je izdal svojo prvo knjigo in se začel uveljavljati kot vrhunski stilist.

Andrej Morovič (1960-2022) Foto: Andraž Gombač
Andrej Morovič (1960-2022) Foto: Andraž Gombač

KOPER > Osnovno šolo in gimnazijo je Andrej Morovič končal v Kopru. “Pri slovenščini sem dobival solidne štirice, petk si nisem zaslužil zaradi nepoznavanja suhoparnih otrobov, ki se jim reče domača slovnica. Tudi danes ni nič drugače, jezik obvladujem po občutku,” se je v intervjuju za Primorske novice leta 2000 spominjal eden najzanimivejših stilistov med slovenskimi pisatelji. “Zgodaj sem prebral Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem. Mama je bila učiteljica slovenščine, doma so se kopičile knjige, tako da mi ni bilo treba romati v knjižnico. V gimnaziji sem bral ogromno. Eksistencialiste in podobne, relativno moderne tiče. V poznavanju klasikov imam še danes luknjo. Knjige sem, če je le šlo, bral v originalu; v angleščini in italijanščini, nemščine takrat še nisem zadovoljivo obvladal. V spomin so se mi vtisnili Camus, Henry Miller, Bukovski, od slovenskih pa predvsem Jančar in Kovačič. Prebral sem skoraj vse slovenske moderne pisce; Kosovela, Gruma ... Od tujih avtorjev mi je bil zelo všeč Louis-Ferdinand Céline ... dokler nisem pogruntal, da je hud antisemit, in so mu delnice cepnile v podkletje. Veliko sem bral tudi srbske prevode, ki jih je bilo veliko več kot slovenskih. Moja gimnazija je minila v znamenju knjig in trave. Jezik mi gre verjetno tako zlahka, ker je bil fundus knjig, prebranih v tistih letih, zelo velik.”

Nekaj knjig iz Morovičevega opusa (foto: Andraž Gombač)

Svetovljani z roba družbe

Vpisati je želel študij filmske režije na akademiji v Ljubljani, a ga niso sprejeli. Mikal ga je rimski Centro sperimentale di cinematografia, a je bila šolnina predraga. Pogledoval je še v Zagreb in Berlin, vpisal študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a ga že po nekaj predavanjih opustil ... in se naposled prepustil šoli življenja. Petnajst let je preživel v tujini, v Berlinu, Benetkah, Franciji, Avstraliji, potoval je v New York, Španijo, Veliko Britanijo, se posvečal filmu, fotografiji, videu, glasbi, se preživljal kot turistični vodič, prodajalec slik, prevajalec, natakar ... V njegovih romanih in zgodbah najpogosteje nastopajo marginalci, svobodoljubni svetovljani, uporniki, neprilagojenci v sporu s togimi družbenimi institucijami in njihovimi pravili, narkomani, kriminalci ... “Nimajo česa izgubiti, pa si velikokrat privoščijo kako eskapado,” nam je povedal v intervjuju. “Kot liki so zanimivejši od urejenih državljanov in državljank. Vsaj meni. Poleg tega raje govorim o fenomenih, ki sem jih izkusil iz prve roke.”

Zaslovel je z bohotnim in vihravim slogom. Ločevanja na dobre in slabe besede ni priznaval, vešče je prepletal knjižni in poulični jezik. Prvenec, kratko Priložnost na ulici, je napisal v Avstraliji in leta 1985 izdal v samozaložbi s podporo Kulturne skupnosti Koper. Leto zatem je sledila “ta prava” knjiga, kratkoprozni Prosti tek, izdan pri Mladinski knjigi in na Slovenskem knjižnem sejmu nagrajen kot najboljši prvenec. Leta 1989 je pri isti založbi odjeknil roman Bomba la petrolia, ki ga je Andrej Inkret na knjižnem zavihku prepoznal kot “predrzno, osupljivo, škandalozno, noro, kratko in malo sijajno prozo”. Naš vodilni kritik je v Morovičevem pripovedovalcu videl figuro strastnega, ekstatičnega “iskalca samega sebe” (po Vitomilu Zupanu), “nemirnega izzivalca in iskalca vsakršnih eksistencialnih možnosti in preizkušenj, ki jih posamičnemu človeku ponuja svet”, kot eno poglavitnih odlik pa je poudaril še distanco, pridušeno ironijo, humor, s katerim glavni junak obravnava svoje nevarne pustolovščine.

Sledili so Padalci (Aleph, 1991), Potapljači (Cankarjeva založba, 1992), nagrada zlata ptica, Tekavec (Slejko, 1994), izbrane kratke zgodbe so leta 1996 pod naslovom Olujna vremena v prevodu Josipa Ostija izšle v zbirki EGZIL-abc, kot tretja knjiga tedaj nove Beletrine pa je leta 1997 izšla Morovičeva Vladarka. Njegove zgodbe so uvrščene v ducat antologij, povečini tujih.

Od Živega ščita v Iraku do družine v Burkini Faso

Na Metelkovi je ustanovil Teater Gromki, po daljšem molku pa se je v novem tisočletju spet oglasil s knjigo - pod naslovom Tisoč in ena moč (Cankarjeva založba, 2005) je opisal, kako je štiričlanska odprava s kombijem odpotovala v Irak in z lastnimi telesi v Živem ščitu skušala ljudi obvarovati pred bombami. “Cilj je bil predvsem s telesi okupirati tiste strateške civilne točke, ki so bile v prvi vojni proti Sadamu zbombardirane. Kljub temu da Ženevska deklaracija prepoveduje napade nanje. To so bili vodno zajetje, bagdadska elektrarna, rafinerija, skladišča hrane in bolnišnice. Slednjih nismo zasedli, ker so bile že tako ali tako obupno prezasedene,” je za naš časopis pripovedoval v intervjuju ob izidu knjige.

Tedaj je pisal že precej drugače kakor v mladih letih. “Včasih sem bil zelo pikolovski, precej sem popravljal svoje tekste, jih pilil, danes pa pišem hitreje, bolj neobremenjeno,” je leta 2006 pojasnil na večeru v koprskem Domu knjige, kjer je predstavil nov roman Seks, ljubezen in to (Beletrina). “Pripovedovalec romana še zdaleč ni politično korekten. To je nekakšen upor politični korektnosti, ki se običajno rodi z dobrimi nameni, a nazadnje pelje le v represijo. Že na začetku mi je bilo tudi jasno, da bo pripovedovalec romana Slovenec, ki se prekrsti v južnjaka. Turobno se mi namreč zdi, kako se je družbena klima pri nas fašistoizirala. V vseh krogih je postalo jasno, da je muslimane, geje in druge treba obravnavati kot izmečke. Danes je že vsakemu arijcu namreč jasno, da so gonilo razvoja vedno in povsod tujci. Tudi vsa umazana dela opravljajo in če odidejo, se bomo kmalu valjali v lastnem dreku.”

Sistem, v katerem živimo, še zdaleč ni idealen, je ugotavljal: “Kapitalizem je zelo bolan. Ne zagovarjam kakega drugega, boljše ideje nimam, priznam. A ne vidim, da bi pri nas v zadnjih petnajstih letih, odkar hodimo po svetli poti svobode, prišlo do kakšnega genialnega napredka. Ne morem se identificirati s stampedom pohlepnih hribovcev, ki se jim zdi imenitno, če letos zaslužijo dva milijona tolarjev več kot lani. Še posebej pa se ne morem strinjati s kapitalizmom, v kakršnem živimo. S takim, v katerem se ljudje sploh še ne zavedajo, da so jih okradli.”

Izdal je še roman Progres (Beletrina, 2008) ter zbirki kratke proze Okoliščine (Mladinska knjiga, 2008) in In si tu (Beletrina, 2010), zadnja leta pa živel v Afriki. V Burkini Faso se je poročil in dobil hčerko.

“Vem, da bom umrl, kot bomo vsi,” je pred 22 leti povedal na koncu našega intervjuja. “Do takrat pa bi svoje življenje rad speljal čim bolje. Tako, da ta moj 'čim bolje' ne škodi okolici. Pa tudi tako, da se ne zgaram kot 'beštja'.”  


Najbolj brano