Skrajni čas je, da odpremo oči

Tako bi lahko na kratko povzeli misli letošnjega Badjurovega nagrajenca Andreja Zdraviča, ki so odzvanjale z odra portoroškega Avditorija na odprtju 22. Festivala slovenskega filma. In takšno se zdi tudi sporočilo letošnjega otvoritvenega filma Metoda Pevca Jaz sem Frenk.

Odpri galerijo

PORTOROŽ > V uvodnem nagovoru je direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar poudarila, da je to leto za slovenski film v več pogledih prelomno. Med drugim se je prvič zgodilo, da so bili kar trije filmski ustvarjalci med Prešernovimi nagrajenci, slovenski filmi so se uspešno uvrščali na pomembne festivale in prihajajo tudi na platformo HBO. Povedala je še, da Slovenski filmski center letos posluje z najvišjimi sredstvi v zadnjem desetletju, ki pa so še vedno za polovico manjša od 11 milijonov evrov, kolikor naj bi država do leta 2022 namenila slovenskemu filmu.

Pri podelitvi Badjurove nagrade Andreju Zdraviču, filmskemu ustvarjalcu in komponistu zvoka, je Varja Močnik, predsednica komisije za Badjurovo nagrado, posebej poudarila, da sta pri njegovih zvočno-vizualne kompozicijah zvok in slika spojena v neločljivo govorico, v celostno umetnino, ki gledalca posrka vase. “Največji poet v filmu”, kot ga je imenoval režiser in član komisije Karpo Godina, pa je na odru najprej izrazil zadovoljstvo, da je bil s priznanjem nagrajen film, ki je svojstven, drugačen od tistih, ki jih je občinstvo navajeno.

Andrej Zdravič

filmski ustvarjalec

“Umetnost je še edina redka duhovna hrana, ki nam ostaja. Je tista sila, ki lahko nudi od materialnih dobrin neobremenjen pogled.”

Nazaj k naravi!

V sprva šaljivem nagovoru je Zdravič spomnil, da je na istem odru stal že pred 21 leti, ko je prejel nagrado za najboljši umetniški video, za katerega je sam sicer že takrat zagotavljal, da gre za film. Nadaljeval je v precej resnejšem tonu, saj je kot filmar, ki je nešteto ur preživel med opazovanjem narave, očitno čutil dolžnost, da tudi sam opozori, da “človek pod pretvezo napredka še naprej proizvaja strupe in proizvaja smrt”. Opozoril je, da človek v svoji požrešni nevednosti izgublja stik s svetom in s seboj: “Dejstvo je, da podnebne spremembe se dogajajo. Od prvega protokola v Kyotu in vsled vseh nadaljnjih visokoletečih konferenc nismo, tako statistika, pravzaprav postorili ničesar - onesnaževanje je še večje.”

Kritično je spregovoril tudi o novodobni “zaljubljenosti v novo tehnologijo”, ki ne bo nikoli dovršena, saj nas korporacije z nenehnim pripravljanjem “posodobitev” načrtno silijo v suženjski odnos. In kje vidi rešitev? “Umetnost je še edina redka duhovna hrana, ki nam ostaja. Je tista sila, ki lahko nudi od materialnih dobrin neobremenjen pogled,” je zatrdil Andrej Zdravič. Ob tem je še spomnil, da ga narava ves čas navdihuje: “Elementarna moč narave je nosilka sporočil, ki nas vodijo v doživljanje prvobitnosti življenja in povezanosti vsega.”

Ko ni česa ukrasti

Svojevrsten poziv k prebujenju je sklenil njegov film Popotovanje peska.

O drugačnem, a nič manj aktualnem in angažiranem prebujanju pa je spregovoril tudi film Metoda PevcaJaz sem Frenk. V izredno gledljivem in obenem angažiranem celovečercu, v katerem igrajo Janez Škof, Valter Dragan, Katarina Čas ter druga znana filmska imena, spremljamo sodobno razpadanje vrednot. Ko se Frenk po letih bivanja na Bližnjem vzhodu vrne v Slovenijo, ugotavlja, da je vse drugače. Na kratko: Ni več česa ukrasti. Beseda pravica je naenkrat sinonim za preživeti komunizem, poštenost pa, kot dokazuje Frenkov brat (Valter Dragan), vse prej kot pogoj za uspeh.

Metod Pevec se je po projekciji srčno zahvalil “zlati filmski ekipi”, posebej Janezu Škofu, ki je, preverjeno, v filmu pustil tudi delček duše. Angažirani režiser in scenarist je z odra poslal tudi sporočilo politiki: “Tu smo filmarji, ki nimamo nobenih sindikatov, nobenih kolektivnih pogodb, nobenih velikih kulturnih trdnjav. Praktično nimamo ničesar, s čimer se v tej državi pride do denarja. Imamo pa velik kreativni potencial. Imamo mlado generacijo, ki dela odlično, in srčno upam, da kdo to v slovenski politiki še sliši in razume.”

---