Privošči si verz, častijo pesniki

Večnost si ljudje težko predstavljamo, ker je resnici na ljubo ni še nihče doživel. A če tole besedico že kdaj uporabimo, jo najpogosteje v povezavi z umetnostjo. Z umetniškimi deli. Kajpada tudi s poezijo. Danes je njen svetovni dan, zato smo nekaj domačih, primorskih pesnic in pesnikov prosili, da bralkam in bralcem poklonijo pesem. Ostane nam le še, da udejanjimo Kosovelove verze: “Pred tabo je morje, razpneš perot in preletiš ves ocean.”

Iracionalna

Odtenki zelene barve se mi v kristalnih

slapovih prelivajo skozi prizmo sončnih

žarkov v popoldnevu, da se opijam

z modrino nebesne slike meseca maja.

*

Moški in ženske hitijo mimo oken napol

goli, in piš ledenega vetra me stresa do

kosti. Ti Angleži so čisto nori, si mislim;

obnašajo se, kot da zunaj ni več zime.

*

A kmalu si premislim. Naveličan svoje

hladne razumnosti, nažgem do konca centralno

kurjavo. Priredim si instantno poletje; odvržem

obleko in letam brezglavo nag po hiši ...

*

Milan Šelj,

iz zbirke Darilo,

Lambda, ŠKUC, 2006

***

Preživeti s poezijo
Čeprav se zdi, da je te dni svet ohromel, to ni ustavilo ustvarjalnosti. Pa čeprav tudi z njo obdarjeni umetniki ne vedo, kako bodo poravnali položnice in druge račune s svetom, ki jih krvavo potrebuje, a se obnaša, kot da mu zanje ni mar. Zato se posebej zahvaljujemo samozaposlenim v kulturi, ki so se na svetovni dan poezije odpovedali honorarju za objavo. “Tudi Kaos je življenje. Treba, da ga preživimo,” je v pismu zapisal Kosovel. Naj poezija pomaga! MPG

***

Pesmi

pesmi izgnane

molče bežijo

v druge kraje

na druge planete

namesto njih brstijo

reklame

in poslovne prioritete

da v tišini jočeš

ker nimaš nikogar

ki bi kaj rekel

nikogar, ki bi te pobožal

in rekel vse bo še dobro

le poslovni običaji

trda konkurenca

ljudje pa molčijo

vsak je zamenljiv

nikogar ni škoda

in kdor v tišini išče

nekoga

ki napisal bi pesem

ujel samoroga

je sam kakor pes

v tem zavetišču

skladišču

morišču

in ni rešitve

pesmi bežijo

bežijo

a če

če le odpreš jim dušo

ti tišino spremenijo

v tiho melodijo

da zaslišiš

bitje srca

prve takte

zmagovite koračnice

*

Vanja Pegan,

napisano na dan poezije in enakonočje, 21. 3. 2018, objavljeno v 55. reviji Fontana, december 2019

***

Dnevi so daljši

O čemer govoriva, tu raste

pred hišo. Razpršeno po tleh,

v vse smeri, razpočeno preobilje

klitja, v vetru semena za drug čas.

Premražena slepota srka luči,

vohlja za začetki kratkih življenj.

*

Podari svojo gredo, v spomin.

Ne pravim zaradi pesmi, ki se piše,

pač pa tistega pod notranjo oblogo

rokavic, ki grebejo po zemlji,

kjer se mokro lepi s kožo, občutek,

da vračava k tlom, kar ne sodi v dlani.

*

Dnevi so že daljši, razredči se

glineni hlad. Z letom prvih ptic

diha nebo. Kjer je bil dolgo nič,

je v hipu vse, traja in se podaljšuje

v prezračen ples oprane rjuhe,

ki se nastavlja vetru.

*

Miljana Cunta, iz zbirke Svetloba od zunaj, Mladinska knjiga, 2018

***

Boben ropoče, preganja oblake: pod popkom hlače.

V njih veter nabira moči, piš bi rad v burjo zrasel.

*

Roka za škarje in platno; usodo si pišeš sam

z udom, ki samodržno rase. Bedna je strast brez mesa.

*

Prah je legel prek mesta, ogrnil ga v grdi zadah.

Ogenj zboli in ugasne. Žal s teboj še ne bo konec sveta.

Za tabo

*

Marko Kravos,

iz še ne natisnjene zbirke Matični vosek, Poetikon, pomlad 2020

***

Najprej želiš mukotrpnost bolečine premagati.

In ko ti uspe

in ko končno izgine,

kot da jo pogrešaš,

ker je ni,

saj te le prisotnost nje spomni,

da jo moraš poznati,

če hočeš

živeti

neboleče.

*

Lucija Beguš,

prvič objavljena v reviji Kralji ulice, 2019

***

Bog z mano

Bog se boji dotikov

pravi

da je pomembna

bližina

in bližine ni

ko so dotiki

so stiki

stavi na

bližino

ki se širi

na vse strani

enako intenzivno

•

včasih rečem Bogu

ne hodi mi preblizu

ne hodi

in ga svarim

in on kar vztraja

in ga vprašam

Bog

kaj pa okužbe

kaj pa otroci

in Bog samo zmigne

nisem okužen

kaj pa otroci?

imam jaz otroke

imam jaz otroke

•

Bog

ali tudi ti kdaj grešiš?

Bog se zamisli

kot bi se popraskal

za levim ušesom

in pravi

tedaj mislim na smrt

•

Bog potegne križka

in potem je konec

s slabimi stvarmi

in jaz ponavljam

križek

dokler ne zaspim

•

Bog mi vošči

dobro jutro

dobro jutro

u šest sati

drži razmik

drži razmik

kot bi me opozarjal Bog

sredi dolgega tunela

da ne pride do trka

naleta

ravno Bog je pozabil

na ta razmik

in potem

na levi in desni

utripajo

signalne table

SOS

SOS

SOS …

Petra Koršič,

zbirka Bog z mano,

Hiša poezije, 2019

***

---