Pohlenove male mojstrovine iz rodne Istre

Ležeča ženska, sedeča žena, plavalka, bik, konjenik ... V atriju ljubljanskih Križank, med Križevniško cerkvijo in vhodom v prostore Festivala Ljubljana, se izteka razstava malih plastik istrskega kiparja Jožeta Pohlena, ob 15. obletnici njegove smrti na ogled postavljena v okviru 68. Festivala Ljubljana.

 Skulpture, v katere je Jože Pohlen ujel  ležečo žensko, sedečo ženo, 
plavalko, bika,  konjenika in druge,  so se imenitno ujele z    okoljem 
v atriju ljubljanskih Križank,  ob Križevniški cerkvi.  Foto: Andraž Gombač
Skulpture, v katere je Jože Pohlen ujel ležečo žensko, sedečo ženo, plavalko, bika, konjenika in druge, so se imenitno ujele z okoljem v atriju ljubljanskih Križank, ob Križevniški cerkvi.  Foto: Andraž Gombač

HRASTOVLJE, LJUBLJANA > Akademski kipar Jože Pohlen (1926-2005) se je v zgodovino kiparstva 20. stoletja na Slovenskem zapisal kot izjemno subtilen ustvarjalec, ki je v klasičnih kiparskih materialih - bronu, kamnu, glini - zelo rahločutno interpretiral čutenja istrskega človeka, predvsem ženske v najžlahtnejšem pomenu te besede, istrske pokrajine in živali. Vseskozi je ostajal zvest domačemu okolju. “Moja umetnost je mediteranska, daleč od kontinentalne, pa vendar zgolj in samo istrska; rada pa bi bila samo hrastoveljska,” njegove besede v spremnem zapisu navaja Nelida Nemec, kustosinja razstave Hommage à Jože Pohlen: Petnajst let kasneje, posvečene v Ljubljani po krivici prezrtemu umetniku.

Tik pred koncem druge svetovne vojne se je po več letih iz Firenc vrnil v rodne Hrastovlje in študij nadaljeval na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Po študiju se je v Kopru zaposlil kot profesor likovnega pouka in tam leta 1953 tudi prvič razstavljal, skupaj s sošolcem Orestom Dequelom in slikarjem Hermanom Pečaričem. Že leta 1955 je imel prvo samostojno razstavo v Mali galeriji v Ljubljani, pet let pozneje pa je za kiparski opus prejel nagrado Prešernovega sklada. Na dolgi in plodoviti poti je ustvaril nekaj sto skulptur, na tisoče risb, več kot sto slik in kakih trideset spomenikov in javnih obeležij.

Tokratni izbor malih plastik iz različnih obdobij prikazuje vse najprepoznavnejše likovne elemente, ki odlikujejo tovrstna Pohlenova dela, zajema vse njegove najznačilnejše teme in odseva globoko čustvo, piše Nelida Nemec in navaja besede največjega poznavalca Pohlenovega dela Janeza Mesesnela o umetnikovi “neuničljivi volji po oblikovanju, iskanju in novih prijemih, s katerimi bi bilo mogoče pomensko in izpovedno obogatiti te umetnine”.

Pohlen se je najsrčneje posvečal ženski figuri in jo spremenil v simbol istrske ženske - med najprepoznavnejšimi so njegove Šavrinke in Kariatide, iz sedemdesetih let, poseben je ciklus Plavalka iz začetka osemdesetih, kjer se telo splošči v amorfno horizontalo, veliko bolj realistične pa so upodobitve konja ter zlasti koze in bika kot predstavnikov izročila mediteranskega prostora, med drugim še poudarja kustosinja.  


Najbolj brano