Pogum je videti, kar gledaš

Z današnjim simpozijem v koprski palači Gravisi, na sedežu italijanske skupnosti, kjer so se zbrala številna ugledna mednarodna imena iz sveta književnosti, novinarstva in zgodovine, je 20. izdaja Foruma Tomizza dosegla svoj vrhunec. Med najbolj težko pričakovanimi gosti sta bila novinarka in nekdanja tiskovna predstavnica Carle del Ponte Florence Hartmann ter bosanski pisatelj, ki že več kot 25 let živi in ustvarja v Parizu, Velibor Čolić.

Odpri galerijo

KOPER > Prva trojka govorcev na simpoziju, ki je načela temo poguma, so bili zgodovinarka Francesca Rolandi, umetnostna zgodovinarka, novinarka in publicistka Majda Širca Ravnikar in hrvaški pisatelj, pesnik in novinarski zvezdnik ter soustanovitelj kultnega satiričnega tednika Feral Tribune Boris Dežulović.

Rolandijeva, ki je doktorirala na Univerzi v Torinu z disertacijo na temo vpliva italijanske množične kulture v Jugoslaviji, je sicer specialistka tudi za migracijske študije in je postregla s kratkim prerezom migracij iz polpretekle zgodovine do danes. Širca Ravnikarjeva je tudi svoj prispevek začela s temo migracij in dehumanizirane, nesolidarne družbe, ki je z družbenimi omrežji dobila moč, da še bolj širi svoje sovražne vsebine. V nadaljevanju se je vrnila v preteklost, v čas drugega tržaškega procesa, kjer so številne pogumne duše, kot so Ferdo Bidovec, Pinko Tomažič, Stanko Vuk in druge manj znane in izpostavljene osebnosti, svoje življenje izgubile, ker so se borile za svobodo.

Dežulović je svoj prispevek poimenoval Pas Materada, v njem pa je na kratko strnil pogum Fulvie Tomizze, da je pisal o kočljivih povojnih temah, povezanih z italijansko narodno skupnostjo v Istri, o tistih, ki so ostali in tisti, ki so odšli.

V drugem delu se temi migracij ni mogel izogniti niti karikaturist, nekdanji poslanec in veleposlanik v Španiji ter na Kubi, danes pa direktor Pomorskega muzeja v Piranu Franco Juri, spregovoril pa je o pogumu, ki je potreben, da družbi pokažeš, kako stvari stojijo v resnici ter da se kot posameznik upreš manipuliranju medijev, ki to niso, in da predvsem razmišljaš s svojo glavo.

Zagrebška pesnica Aida Bagić, ki je sodelovala tudi pri ustanavljanju raznih feminističnih in mirovnih gibanj, je postregla s precej bolj intimnim vpogledom v to, kaj pomeni biti pogumen.

Velibor Čolić je v svojem rezkem, ironičnem slogu zelo na kratko strnil lastno izkušnjo pregnanca v Parizu. Tekst je poimenoval Hrabrost pregnanca in se označil kot zadnjo opeko Berlinskega zidu. Čolić je danes sicer v mednarodnem literarnem prostoru prepoznan kot eden bolj pronicljivih sodobnih avtorjev z območja bivše Jugoslavije, njegov založnik pa je francoski prvokategornik - Gallimard.

Kot zadnja je o pogumu spregovorila Florence Hartmann, ki je še kot ne 30-letno dekle poročalo z vojnih žarišč na Balkanu za ugledni francoski časnik Le Monde. Da bi čim bolje razumela dinamiko dogajanja v začetku 90. let na Balkanu, se je naučila srbohrvaščine. V tej mešanici jezika, ki danes uradno ne obstaja več, je spregovorila tudi na koprskem simpoziju. Po novinarski karieri je leta 2000 postala tiskovna predstavnica in svetovalka glavne tožilke haaškega Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije Carle Del Ponte in tudi končala za zapahi. Leta 2016 so jo med čakanjem na izrek sodbe Radovanu Karadžiću v Haagu prijeli, uradno zaradi nespoštovanja sodišča in neplačane kazni. A kot je povedala v Kopru, to zanjo ni bilo pogumno dejanje, pogum je zanjo namreč v tem, da vidiš, kar gledaš.

Več sledi v sobotni številki Primorskih novic.

Več o programu: Pogum, imenovan Tomizza

---