“Otroci nam držijo zrcalo in odsev ni vedno popoln”

Maša Ogrizek, vse bolj prepoznana kot pisateljica mladinske in otroške literature, je Ljubljano skorajda zamenjala za Trst. Čeprav jo je od nakupa odvrnilo slabo znanje italijanščine, je iz te njene “stranpoti” ostalo sodelovanje z Založništvom tržaškega tiska ter Alino Carli in Martino Kafol, urednicama te založbe, pri kateri je že izdala številne knjige.

TRST > Maša Ogrizek (1973) je po izobrazbi univerzitetna diplomirana sociologinja kulture in filozofinja. Sprva je delovala kot kritičarka in novinarka, v zadnjem desetletju pa se je uveljavila kot pisateljica mladinske in otroške literature.

Leta 2013 je pri Založništvu tržaškega tiska (ZTT) izšlo njeno delo Sinjerdeča, sledila je slikanica Slon na drevesu (ZTT), Ko-Ko-Krišna (ZTT), Krasna zgodba (založba Miš), Gospa s klobukom (Mladinska knjiga), Kokodajsa v mestu (založba Miš) ...

V zadnjih dveh letih je izdala knjige: Luka iz bloka (Založba Miš), Vseh sort starši in otroci (ZTT) ter Lisičja luna (Založba Miš). Za slednjo je prejela nagrado večernica za najboljše slovensko otroško in mladinsko izvirno leposlovno delo.

Ali ste navdih za Lisičjo luno morebiti dobili med delom na kmetiji?

“Ne, čeprav je res, da sem se enkrat ob zori peljala s kolesom delat na kmetijo in sem sredi skoraj prazne Šmartinske ceste v Ljubljani zagledala lisico. Cesta je bila prazna, ker smo bili ravno sredi zaprtja ob pandemiji. Bil je nadrealističen prizor. A Lisičja luna je nastala že pred tem in je v nadaljevanjih izhajala v reviji Galeb.”

Ste imeli z delom na kmetiji izkušnje že prej?

“Ne, zato sem se občasno počutila kot antropologinja na terenu. Opazovala sem odnose med bošnjaškimi sezonskimi delavkami, odnos lastnikov do njih, naše tovarištvo. Obenem pa me je zelo presenetilo, kako dobro je fizično delo na prostem vplivalo name. Kot bi mi oživelo, ozelenelo telo! Poleg tega se mi zdi pridelovanje hrane, tako kot pisanje, visoko smiselno delo. Kasneje sem delala tudi v gostinstvu in v hotelu, saj sem potrebovala vsaj minimalno finančno stabilnost. A ugotovila sem, da tovrstnega dela ne sme biti preveč. Za ustvarjanje namreč potrebujem tudi veliko praznine, na videz brezciljnega potikanja naokrog ali pač čepenja doma.”

In kako je dozorela odločitev, da napišete Lisičjo luno?

“Praviloma vedno začnem z glavnim junakom oziroma junakinjo, okoli katerega potem spletem zgodbo. Tudi pri Lisičji luni je bilo tako. Pred očmi sem zagledala deklico z lisičjimi ušesi in repom, ki je bila vsaj delno zagotovo navdahnjena z delom Hayaoa Mijazakija, japonskega režiserja animiranih filmov, čigar opus naravnost obožujem. Sprva sem imela v mislih mlajšo, prikupno deklico, narisano v stilu japonskih anim. Dogovorjena sem že bila z ilustratorjem Mihom Hančičem, s katerim večkrat sodelujeva. A še preden sem začela s pisanjem, sem začutila, da bo šlo za drugačen, temnejši ton pripovedi. In sem se povezala z ilustratorko Tino Dobrajc.”

O samem delu lahko rečeva, da gre za posebno, v osnovi iniciacijsko pravljico.

“Da, tako sem jo sama poimenovala. Že med procesom ustvarjanja sem namreč uvidela, da govori o več prehodih: v prvi vrsti o prehodu iz otroštva v odraslost, pa tudi o prehodu med življenjem in smrtjo. Zavestno sem v pripoved vtkala veliko arhetipov. A knjigo je mogoče brati na več ravneh. Mlajši bralci bodo morda najbolj navdušeni nad pustolovskim aspektom: nenazadnje so glavni junaki knjige otroci, ki se spreminjajo v živali! To je fascinantna transformacija: njihova čutila so vse bolj ostra, telesa vse bolj sposobna. Na drugi strani sem v knjigo želela nevsiljivo vplesti tudi razna filozofska vprašanja: je naše življenje vnaprej določeno ali imamo svobodno voljo, kaj - če kaj - je po smrti ipd.”

V lanskem letu ste izdali še knjigo Vseh sort starši in otroci. Ali lahko govorimo o povezavah med obema deloma?

“Da, lahko. Prva in najbolj očitna je, da v obeh nastopajo ljudje z živalskimi atributi. V Lisičji luni se otroci počasi spreminjajo v živali, v Vseh sort starši pa ima vsak od staršev neko živalsko značilnost.”

V čem lahko najdemo razlike?

“V Lisičji luni sem, kot že rečeno, želela poudariti telesno preobrazbo iz človeka v žival, ki je analogija transformaciji telesa v adolescenci, ko se nam nekaj dolgih let zares zdi, kot da telo ni zares naše. V zgodbicah, zbranih v knjigi Vseh sort starši in otroci, pa sem živalske lastnosti uporabljala bolj metaforično. Oziroma natančneje: metaforo sem vzela dobesedno. Kar je - kot sem prebrala naknadno - definicija pisatelja Neila Gaimana za fantastično literaturo nasploh. Tako denimo Konkordor, karizmatičen, vihrav oče, ni le svoboden kot ptič, ampak ima zares krila. Perfekcionistična, obvladana mama Jin-Ju pa po osebni preobrazbi ne postane igriva in divja kot mačka, ampak ima zares mačji rep. Obema knjigama sta skupni tudi pravljična struktura in poetičen jezik.”

Knjiga Vseh sort starši in otroci se mi zdi posebej zanimiva, ker nagovarja k učenju tako otroke kot tudi starše. Se strinjate?

“Res je. Do neke mere sem celo obrnila običajno perspektivo, saj so knjige, namenjene otrokom, pogosto napisane tako, da učijo otroke 'pravilnega' obnašanja, seveda s perspektive starša oziroma odraslega. V knjigi Vseh sort starši in otroci pa so otroci tisti, ki držijo odraslim zrcalo. Mislim, da je tudi v resničnem življenju tako. S tem odsevom - ki ni in ne more biti popoln - se ni najlažje soočiti. A to je nujno, če želimo biti odgovorni starši. In če želimo zrasti kot ljudje.”

Robi Šabec, Primorski dnevnik

---