Ostržek, kitare, godala in seveda uporniški rokenrol

Edoardo Bennato, ki je v tržaško gledališče Rossetti v torek pripotoval s turnejo Pinocchio & Company Tour 2018, prisega samo na rokenrol. In verjame v “usodno” moč številke 55.

Edoardo Bennato se je leta 1946 rodil v nekdanjem industrijskem neapeljskem predelu Bagnoli, v Ulici Campi Flegrei (Flegrejska polja) na številki 55. In to, tako v pesmi pripoveduje kantavtor z neverjetno dolgim stažem, ga je zaznamovalo.

Mama ni našla učitelja angleščine

V tržaškem gledališču je sicer z odra izpovedal, da je pravzaprav vsega kriva njegova mama. V neomajnem prepričanju, da fantje poleti ne smejo samo lenariti, je sinovoma in vrstnikom iz soseske skušala priskrbeti učitelja angleščine. Niso ga našli, našel pa se je učitelj glasbe. In tako je Edoardo s kitaro v roki začel svojo glasbeno pot, z bratom Eugeniom na harmoniki in drugimi, ki so igrali na različna glasbila.

Z Bennatom je vztrajno pela množica, ki se od Rinnegata nikakor ni hotela posloviti: če ne bi bil “rinnegato” - odpadnik, izdajalec -, ne bi bil roker, je pel Bennato.

Na dolgem in intenzivnem tržaškem večeru je Bennato z glasbenimi sopotniki nekako zaokrožil svoje dosedanje ustvarjanje. Večer je uvedel godalni Kvartet Flegreo … z Mozartom. Od allegra iz slovite kompozicije Eine kleine Nachtmusik pa se je glasba v celoti podredila Bennatovi ustvarjalni žilici. Najprej je zazvenela v nežnejših tonih: mlad godalni kvartet je spremljal Bennata, ki je ob igranju na kitaro in včasih še na orglice pripovedoval zanimive zgodbe, s katerimi je zaslovel pred desetletji. Kantavtor je namreč prve male vinilne plošče izdal leta 1970. Njegov prvi album Non farti cadere le braccia, s katerim že jasno nakazuje družbeno angažiranost in kritiko, nosi letnico 1973. Sicer pa je še odločnejše tone, sicer ironično obarvane, zavzel z drugim I buoni e i cattivi (1974) in tretjim albumom Io che non sono l'Imperatore (1975). Naslednje leto je posnel album La Torre di Babele, na katerem je tudi kruto samoironična skladba Cantautore. Omenimo le še album Burattino senza fili (1977), na katerem je zaobjeta Bennatova vizija znane Collodijeve pravljice o Ostržku. Iz te obsežne in kasnejše produkcije je izbral nekaj značilnejših komadov, ki jih je odpel z godalnim kvartetom. Začel je z Dotti medici sapienti in z In fila per tre, vmes je vrinil zelo priljubljeno pesem L'Isola che non c'è, zaključil pa s hitom Cantautore.

Skoraj tri ure zabave z odpadnikom

Godala so odšla, na odru je ostal sam s svojo ljubljeno kitaro in začel se je rock, najprej v intimnejših tonih (tako so izzvenele Sono solo canzonette, Il Gatto e la Volpe in še nekaj drugih). Potem pa je nastopil dobri stari rock: na odru, ki se je medtem obarval in dobil “živo kuliso” (predvajali so lepo posnete videe), so se Bennatu pridružili njegovi stari sopotniki, kitaristi Giuseppe Scarpato, Gennaro Porcelli in Arduino Lopez, klaviaturist Raffaele Lopez in bobnar Roberto Perrone. Zvok se je ojačal, ozračje se je ogrelo, z odra je v dvorano prihajal energični rock, besede so se začele izgubljati v glasbi.

V Kopru je gledal tekmo ...

Pred tridesetimi leti je Edoardo Bennato nastopil tudi na koprskem stadionu. Takrat je na koncertni turneji promoviral ploščo OK Italia, ki jo je med poslušalce izstrelila velika istoimenska uspešnica, s katero si je glasbenik prislužil tudi pogodbo z založbo Virgin. Plošča je pomenila precejšen odmik od bluesa v smeri ostrejšega kitarskega rocka.

Koprskega koncerta pa se mnogi veliko bolj kakor po Bennatovih uspešnicah spominjajo po velikanski zamudi in prekinitvah nastopa - glasbenik iz Neaplja je v zaodrju baje spremljal televizijski prenos pomembne mednarodne tekme njegove ljube nogometne ekipe Napolija, takrat še s kapetanom Diegom Armandom Maradono na čelu. MPG

V tem najobsežnejšem poglavju se je Bennato z bendom predstavil s sodobno interpretacijo zelo energičnega rocka. Novo in staro v glasbeni predelavi: Edoardo Bennato s turnejo Pinocchio & Company Tour 2018 skuša podati nekakšno celostno predstavitev svoje poti kantavtorja z rock dušo. In tega se ne loteva zgoščeno, saj je tržaški koncert z obveznimi dodatki trajal skoraj tri ure brez odmora.

Kot napoveduje že naslov, se “Collodijev ciklus” nadaljuje oziroma celo nadgrajuje: iztočnica za novo turnejo je skladba Mastro Geppetto. Ostržkovemu “očetu” namreč Bennato v prvi zasnovi ni posvetil izrecne skladbe, ostale znane pa so dobile novo zvočno podobo (izšle so na albumu Burattino senza fili leta 2017).

Z drugega nadvse uspešnega novejšega albuma Pronti a salpare (za istoimenski single je Bennato prejel nagrado Amnesty International Italia 2016) je tudi pevčev poklon rojstnemu mestu in glasbi (Napoli 55 è la musica).

Kritično do “oblastnikov” izzveni skladba Vendo Bagnoli: industrije že davno ni več, obljubljenega turističnega razvoja pa niti. Zazvenela je tudi zanimivo zastavljena Calunnia, ki s tragičnim primerom Enza Tortore opozarja na grozljivo moč klevetanja.

In še, in še … Z Bennatom je vztrajno pela množica, ki se od Rinnegata nikakor ni hotela posloviti: če ne bi bil “rinnegato” - odpadnik, izdajalec -, ne bi bil roker, je pel Bennato.

---