Ne igrače, to so objekti poželenja za odrasle

Pogled na njene kipce jemlje dih. Križanci domišljije in mitologije so dovršeni objekti poželenja, ki pritegnejo poglede, tudi čezoceanske. Akademska slikarka Tina Kraljič iz Ankarana si je po diplomi na ljubljanski likovni akademiji zaželela premor od platna in čopiča ter se podala v nove, kiparske vode, s katerimi je lani osvojila tudi Podjetno Primorsko v kategoriji optimist.

ANKARAN > Zgodba 28-letne Tine Kraljič se tako kot mnoge druge, povezane z umetnostjo, začne že v otroštvu - rada je risala, pri čemer so jo starši podpirali. “Zgodaj sem imela možnost preizkusiti različne ustvarjalne tehnike, saj so starši prepoznali mojo nadarjenost in me peljali k likovni mentorici, ki mi je pokazala najrazličnejše materiale in prijeme - od gline do pastelov, akvarelov in drugega.”

Po srednji šoli je bila v precepu, ali se odločiti za študij, po katerem bi domnevno dobila službo, ali slediti ustvarjalni žilici: “Takrat mi je mama svetovala, naj si izberem najprej študij za svojo dušo. Če se s tem ne bi mogla preživljati, bi še kaj dodatnega lahko doštudirala in se preusmerila.”

Na lanskem natečaju Podjetna Primorska, ki ga prireja Univerzitetni razvojni center in inkubator Primorske, je osvojila nagrado v kategoriji optimist, v kateri so se pomerili posamezniki brez podjetniških izkušenj: “Ko so me povabili k sodelovanju, sprva nisem vedela, kaj naj bi kot umetnica počela med podjetniki. Naučila sem se predstaviti svoja dela, pripraviti poslovni načrt in vse, kar sodi zraven.” Vzporedno je tudi formalno uredila status samostojne podjetnica in danes kipe predstavlja in trži na svoji spletni strani Rivalmit.com.

Večino svojih kipov ustvari po naročilu, a naročil dobi več, kot jih uresniči. Izbere le tiste, pravi, ki jih začuti, tako da njeno ustvarjanje, čeprav po naročilu, poteši tudi njeno dušo. Kajpada ustvarja tudi zase, a prave samostojne razstave še ni imela.

A ji na srečo doslej to ni bilo potrebno, je pa po študiju slikarstva še bolj prisluhnila sebi in se dodatno izobrazila v kiparstvu. “Ker so me zanimali različni likovni izrazi, sem se v kiparstvo preusmerila, ker nisem nikoli zmogla ustvarjati zgolj z eno likovno govorico. Študij slikarstva je seveda pomenil ogromno slikanja, zato se je že takrat zgodil premik h kiparstvu, saj sem že kar potrebovala spremembo. V določeni točki se mi je slikarstvo celo malce zamerilo, čeprav se k njemu zdaj občasno vračam,” pojasnjuje ustvarjalka. V njenem kotičku jo obkrožajo najrazličnejša domišljijska, mitološka in živalska bitja - od zmajev do križancev, denimo med mačko in netopirjem. “Danes delam za naročnike, ki so del tako imenovane geek kulture, privrženci in oboževalci stripov, filmov, risanih filmov, mitologije, računalniških iger in drugega, kar imajo tudi odrasli radi. Gre namreč za odrasle, saj to niso igrače!”

Mitološki in izmišljeni

Nekateri naročniki so s stripi ali risanimi filmi odraščali in si zdaj lahko privoščijo, da si tak objekt poželenja naročijo. “Nekateri so z imaginarnimi bitji čustveno povezani, za druge so le nekaj, kar si želijo imeti. Kot se nekateri navdušujejo nad avtomobili in motorji, se drugi nad kipi mitoloških bitij. Veliko si jih izmisli svoje like, ki jih uresničim, načeloma pa to niso liki, ki jih je že katera od znanih franšiz ustvarila, ampak so izvirni,” še pojasni ustvarjalka. Na svoje stvaritve, ki so vse unikatne in neponovljive, saj zanje nima nikakršnih kalupov, se domala nikoli ne naveže. Manjši kipci ji vzamejo do deset ur intenzivnega dela, večji pa tudi nekaj tednov.

Po naročilu, a za dušo

Vse se je začelo, ko je izdelala prve kipce in jih objavila na internetu. Kmalu so se oglasili posamezniki, ki so jih želeli kupiti. Njen navdih se je ujel s povpraševanjem, saj je geek kultura v izjemnem razmahu. Obstajajo festivali in sejmi, od katerih je eden največjih v Berlinu, ki ga je tudi sama obiskala. Skoraj polovica njenih naročnikov je iz Amerike, kjer je tudi največji sejem geek-kulture Comic-con v San Diegu, za katerega zadnja leta vstopnice poidejo v nekaj minutah. “Začela sem z živalmi, ki so mi seveda blizu. Večina likov je povsem izmišljenih, nekateri deli so vzeti neposredno iz mitologije ... O materialih, efektih, procesih pridejo zamisli tudi ob opazovanju drugih. V digitalni dobi je veliko informacij in izkušenj tudi na internetu.” Danes ustvarja iz različnih umetniških glin, papirnih mas, umetnih smol in tudi novejših, izjemno lahkih sintetičnih materialov.

Da platna ni povsem opustila, pričajo njene udeležbe na najrazličnejših slikarskih ex-tempor, ki jih izkoristi za predstavitev svojega dela. Nedavno je na Bledu prejela nagrado za mladega ustvarjalca, bila je uvrščena med finaliste natečaja Mulitsch v Gorici, kjer je prejela priznanje za svojo sliko, navdahnjeno s temo 500-letnice Da Vincijevega rojstva. Precej večji čopič je nedavno vihtela pri poslikavah, s katerimi so olepšale nekatere koprske podhode - njen skejter krasi tistega pri mandraču.

“V življenju se moraš na koncu sam znajti, saj te po študiju nihče ne čaka s službo. Slišim, da je tudi kolegov, ki se odločijo za poučevanje, že preveč,” pravi, zadovoljna, da je našla svojo pot. Z željami in pričakovanji je precej stvarna. V očetovi hiši si ureja atelje, kjer bo na ogled več njenih umetnin: “Želim si le, bi bili denarni prilivi rednejši, da bi se z manj skrbmi povsem posvetila ustvarjanju.”

---