“Letizia Battaglia je umrla revna”

Umetnostna kritičarka Francesca Alfano Miglietti je bila sodelavka fotografinje Letizie Battaglia, ki je umrla aprila letos. Povezovale pa so ju tudi prijateljske vezi. Alfano Miglietti je uredila razstavo Fotografija kot življenjska izbira, ki je še do nedelje na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič.

Razstavo ste zasnovali skupaj z Letizio Battaglia, ki pa je žal ni dočakala.

“Nerada govorim o tem. Odločila sem se, da ljudje, s katerimi sem delala, ne bodo umrli, dokler bom živa, saj jih nosim v sebi. Pa tudi ker je bila Letizia živa, avtentična. Nikoli nisem bila pri njej za njen rojstni dan. Letos sem šla, poklicala sem jo se najavila. Rekla mi je, naj ne hodim, ker ne bo odprla vrat. Ko sem odvrnila, da vseeno pridem, je rekla, da bo ključ pustila v ključavnici, da nihče ne bi mogel odkleniti vrat. Potem je le pristala, da pridem dan prej. Nazadnje sva bili skupaj četrtega, petega in tudi šestega marca. Ker je bila vesela in se je bolje počutila. Zanjo je bilo zadnje obdobje težko. A čeprav se je zdravila in vsak drugi dan prejemala infuzijo, je bila še vedno 'ona'.”

Kakšna je bila?

“Spraševala me je, zakaj ji ne pošiljam več poezije. Pa zakaj jo imam tako rada. To mi je bilo prisrčno. Reči moram, da me je zelo razžalostilo, ko sem jo tu, v Ljubljani, videla na fotografiji in v videoposnetkih, na katerih je tudi videti znake bolezni. Imela je razpokane ustnice in madeže na koži ... Ni ji bilo lahko. A vse to ni spremenilo njenega borbenega pristopa do življenja.”

Francesca Alfano Miglietti

umetnostna kritičarka

“Letizia Battaglia je bila zelo pozorna na kontraste, morali so biti dovolj močni, kakršen je bil tudi njen karakter. Zanjo sta bili samo dve barvi, bela in črna. Veliko črnine.”

Pravila je, da ni fotografinja, pač pa oseba, ki fotografira. Predvsem pa ženska.

“Bila je velika podpornica žensk, čeprav je ravno zaradi žensk doživela več razočaranj. Ker ko so ženske svinje, so res svinje. Nedavno se ji je zgodilo nekaj res neprijetnega. Sodelovala je pri projektu za Lamborghini. Izbrali so več mest in v vsakem po enega fotografa, da bi posnel njihov avtomobil. Palermo - Letizia Battaglia. Sprejela je, pa čeprav za nekaj fičnikov. Ker je bilo to bolje kot nič. Evo, to je nekaj, s čimer želim seznaniti javnost: Letizia je umrla revna. Ne pod kakim mostom, imela je svoj dom, lahko je plačevala položnice, a ni imela denarja, da bi se lahko bolje zdravila, da bi šla na počitnice. Zdaj bo veliko ljudi obogatelo z njenimi fotografijami, česar sama ni dočakala. Naj se vrnem k Lamborghiniju. Vedno je pravila, da je Palermo kot dekletce v puberteti - ne še ženska, a niti več otrok. V njej je že videti odraslo zapeljivost, malce igrivo, tudi neko nedolžnost. Zato je fotografirala avto, ob njem pa dve dekletci.”

In kaj je sledilo?

“Škandal. Nanjo so se zgrnile obtožbe, da ženske, deklice spreminja v potrošno blago, natresli so ji vsega. Zelo jo je prizadelo, da ji ženske pripisujejo te stvari. Kako, če pa se od vedno borim zanje, se je spraševala. Rekla sem ji: poglej, saj to ni stvar žensk ali moških. V resnici nam niso všeč lepe osebe, vedno moramo najti kako napakico.”

Dejali ste, da je umrla revna. Na revščino je gledala horizontalno, ne zviška, znala se je postaviti na isto raven. Fotografirala je revščino, ker je to zanjo bila politična gesta - kot vse, kar je počela.

“To je zelo pomembno. V Italiji pravimo, da umazano perilo peremo doma. Letizia v 'sistemu Italija' ni bila zelo priljubljena, ker je kazala družbo, ki je najraje ne bi videli. Enake težave ima Saviano. Ampak - če vam zdravnik pove, da ste bolni, težava ni v zdravniku. Treba je poiskati zdravilo. Radi se pretvarjamo, da se z revščino spopadajo nekje daleč, kamor hodimo na počitnice. A ni tako. Problem je, kako plačati položnice, kako dobiti službo. Sedaj se v Milanu pritožujejo, da ne najdejo osebja za delo v strežbi. Javljajo se samo ljudje nad 50. letom. To veliko pove. Ne drži, da mladi nočejo delati. Upajo, da bodo lahko delali to, za kar so študirali in se borili. Petdesetletniki nimajo več te možnosti, delo v strežbi je edino, kar jim ostane. Če revščino pokažemo, jo bomo mogoče znali tudi pozdraviti. A se raje pretvarjamo, da smo vsi bogati in da je naša edina težava, kam bomo šli na počitnice.”

Včasih kdo zaslovi zaradi nečesa, potem pa ostane s tem zaznamovan vso kariero. Za Letizio Battaglia je bila to mafija. Jo je to dušilo? Za razstavo ste izbrali malo fotografij mafijskih umorov, pa še te so na koncu razstave ...

“Malo jih je in še majhne so. Vsako stvar je mogoče spektakularizirati. Tudi mafijo. Veste, Letizia ni fotografirala v barvah. Na začetku zato, ker je sama razvijala in tiskala fotografije, skupaj z drugimi kolegi so imeli majhno fotografsko agencijo. Pa niti pozneje se ni odločila za barve. Ker je pravila, da je to pornografsko. Črno-bela je kot nekakšen filter med realnostjo in opazovalcem. Pred leti je v fotoaparatu imela barvni film. Vedno je hodila s fotoaparatom okrog vratu. Naletela je na tragičen prizor otroka, ki je bil ponesreči ustreljen v mafijskem obračunu. Videti je otroka in cesto, polno krvi. To fotografijo je sanjala vsako noč, pravila je, da je ne more pozabiti. Ker je bila barvna in je postala realna. Pornografije zla ni marala, črno-bela pa je vzpostavila distanco.”

Kakšen odnos je imela do svojega opusa?

“Njen arhiv je bil prava mojstrovina. V škatlah za čevlje, za klobuke, celo v škatlah od panetonov ... Včasih sem našla kako fotografijo, za katero je rekla: 'Ta ni moja, je Francova.' Bile so vse pomešane. V nekem trenutku je hotela arhiv zažgati, ni več vedela, kako in kaj z njim. A v zadnjih časih je bila bolj zadovoljna. Tudi s to razstavo je bila zadovoljna. Ker ji je dala priložnost, da se je zazrla nazaj, v svoje delo. Sama po arhivu ni kaj dosti gledala. Vedno so jo spraševali po istih fotografijah, in te je dala natisniti. Ni pa brskala. Ko sem pripravljala razstavo, me je spraševala, kaj delam. Pravila je, da bo razstava zanič. Rekla sem ji, naj je ne skrbi, naj me pusti delati in da bo že videla. Tako jo je bilo strah, gotova je bila, da bo razočaranje, da je v Benetke prišla dan pred odprtjem razstave, ki je nastala za galerijo Tre Oci. Ponudila sem ji, da si jo skupaj ogledava. Ni hotela, rekla je, da je utrujena, 'bova jutri'. Prišla je šele na tiskovko in šele takrat sem jo prisilila. Lepo je bilo gledati, kako se ji je pred vsako fotografijo izrisal kak spomin. 'To je bilo v tisti piceriji ... Ti ne veš, kako je ta gospa smrdela,' mi je pravila. In v tretji sobi je zajokala: 'Nisem vedela, da sem posnela vse to!' Ker enostavno ni imela časa, da bi brskala po svojem arhivu in si ogledovala slike.”

Poleg Pasolinijevega je na razstavi več portretov znanih osebnosti, od Enrica Berlinguerja do Andreottija mimo številnih sodnikov, ki jih je umorila mafija. Kakšna je recepcija teh portretov pri publiki, ki ne pozna političnega ozadja fotografij?

“Res se nekoliko razlikuje, a vendarle gre za osebnosti, ki so znane tudi drugje. Andreotti zaradi ne najbolj pozitivnih razlogov ... Vsekakor: za to razstavo smo morali zaradi prostora število fotografij rahlo zmanjšati. Med temi, ki smo jih izločili, je serija Costa Est, v kateri so fotografije anonimnih hiš ob morju, v katerih so mafijci mučili ljudi, jih ubijali in njihova trupla razkrojevali v kislini. Vsega tega ni videti, zato bi morala celotno ozadje, ki je tako kruto, a za tukajšnje obiskovalce tudi oddaljeno, nekako razložiti, zato sem ta niz izpustila. Prav tako kot nekatere druge osebnosti, ki tukaj niso znane, in pustila take, kot so Frank Zappa, Lisette Model, Josef Koudelka in drugi.”

Kakšen pa je bil za Letizio Battaglia prehod na digitalno fotografijo?

“Novosti so ji bile všeč. Mislim, da tudi zato, ker zanjo tehnika ni bila problem. Pomembno ji je bilo, kaj vidiš, opaziš. Ne kako, ampak kaj. Prehod na digitalno je bil zanjo povezan tudi z ekonomsko platjo. Sprva je fotografije razvijala sama, ker ni imela denarja, potem jih je nosila v studio. Prosila je le, da ji pokažejo poskusne odtise, ker je bila zelo pozorna na kontraste, morali so biti dovolj močni, kakršen je bil tudi njen karakter. Zanjo sta bili samo dve barvi, bela in črna. Veliko črnine. Zelo rada je imela fotoaparate znamke Leica. Imela je eno s 35-milimetrskim trakom, ki jo je nedolgo tega prodala, ker je potrebovala denar. To jo je žalostilo. Zato smo ji pripravili presenečenje: ko je v Benetkah začela pripovedovati, kako je nekoč imela Leico, je neki fant dvignil roko in ji rekel, da ima Leico zanjo. Bila je presrečna.”

Kako pa je gledala na “demokratizacijo” fotografiranja, do katere je prišlo po razmahu digitalnih aparatov zlasti z pametnimi telefoni?

“Pravila je, da ima to negativne posledice - danes vsi mislijo, da so fotografi, in nihče več ne kupuje fotografij. Ni pa bila moralistka, zanjo to ni bil kak poetičen ali filozofski problem.”

Jaruška Majovski, Primorski dnevnik  

---