Kosmačev jezik in harmonij sta še zveneča, kakor iz čistega srebra ulita
“Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit,” so znamenite uvodne besede neumrljivega Kosmačevega romana Pomladni dan. Še lep čas k sreči ne bo umolknil niti harmonij, ki je spremljal tri rodove Kosmačev.
Zadnji še živeči vnuki Franca Kosmača in Marjane Trušnovec ob družinskem harmoniju: na desni
Nanča Kosmač Kogej in Jernej Kosmač (otroka Cirila Kosmača), na levi spredaj Bogdan Kosmač (sin
Vladka Kosmača), zadaj Nevenka Vomer in Miran Hvala (otroka Ivanke Kosmač, poročene Hvala) Foto: Andraž Gombač
TOLMIN
> Ta veseli dan kulture so v prepolni dvorani Tolminskega muzeja praznovali z novo pridobitvijo - s harmonijem, ki ga je izdelal Josip Lenarčič z Vrhnike in na katerega je v torek spet zaigral Bogdan Kosmač, sin Vladka Kosmača (1915-2013) in nečak Cirila Kosmača (1910-1980). V hiši v Bukovci na Slapu ob Idrijci bi vlaga glasbilu skrajšala življenje, zato ga je odkupil Tolminski muzej. Sledilo je restavriranje; za zunanjost je poskrbel Davorin Pogačnik iz Goriškega muzeja, za glasbeni mehanizem pa Marjan Bukovšek iz Medvod.
Kosmačeva domačija v Bukovci na Slapu ob Idrijci
Ciril Kosmač ga omenja v več delih. “Oče in mama sta bila po vsej dolini znana pevca, in tudi vsi otroci, čeprav so bili res šele otroci, so peli in se z lahkoto učili igranja na harmonij,” pripoveduje v Poti v Tolmin. In v tretji osebi opiše tudi sebe, kot edinega brez glasbenega daru v družini: “ Razumljivo je, da ga je bolelo, ker je imel glasbo rad, a sam ni mogel ne peti ne igrati. A še najbolj ga je bolelo to, ker se mu je zdelo, da ga vsi gledajo s pomilovanjem, kakor bi mu manjkala neka lastnost, ki brez nje človek nikakor ne more biti drugim enak.”
O Kosmačevih zgodbah in besedah, ki jim čas ne more do živega, so se v muzeju pogovarjali (z leve) Nanča Kosmač Kogej, Bogdana Herman, Špela Mrak, Zdravko Duša in Karla Kofol.
Odraščati ob pisatelju
Res jim ni bil enak - premogel je izjemen pisateljski posluh. Kako pa je bilo živeti ob očetu pisatelju, je v muzeju zanimalo kustosinjo Karlo Kofol. “Ob tem pisatelju zelo zabavno,” je odgovorila Nanča Kosmač Kogej. “Bil je zelo duhovit, iz vsega se je znal pošaliti, izmišljal si je besedne igre ... Nič nenavadnega se mi ni zdelo, da je moj oče pisatelj. V otroštvu me je spremljal zvok pisalnega stroja, mlajšim rodovom zdaj že neznan. Pa seveda ogromno knjig, povsod so bile. In strašna skrb za slovensko besedo! 'Kosmačeva otroka govorita kot knjiga,' so pravili. Preganjal je nemarno govorico, sploh ljubljanščino, medtem ko je bil tolminski dialekt seveda v redu.”
O naravi in o ljudeh je pisal “prelepo - precej skopo, ne da bi kaj dosti okraševal”, ugotavlja Bogdana Herman, slavistka, raziskovalka in pevka ljudskih pesmi, učiteljica veščin sporazumevanja in predavateljica javnega nastopanja, po rodu iz doline Idrijce. “Kosmačeva dela so mi pomembna, ker sem od vedno rada v naravi. Rojena sem v Ljubljani, a nisem Ljubljančanka. Ne maram betona. Veliko časa sem preživela pri babici na Mostu na Soči in pokopana bom pri sv. Mavru.”
“Vse je zapisal narobe!”
V Kosmačevih krajih se je marsikdo ujezil, kadar je beseda nanesla na Cirila Kosmača, je povedala Špela Mrak, predsednica KS Slap ob Idrijci in koordinatorka programa Kinogledališča Tolmin. Že kot osnovnošolka je z učiteljico Nevenko Janež in s sošolci hodila po poteh znamenitega rojaka. Spominja se, kako je nekoč pri sošolki pisala nalogo o Kosmaču. Ko je slišala njegovo ime, je sošolkina babica vzkipela: “Pa kaj vas učijo o njem, ki je vse zapisal narobe, nič tako, kot se je res zgodilo!” Deklica je bila tedaj zmedena, danes pa ji je, tudi literarno izšolani, jasno: “Ljudje so v Kosmačevih delih prepoznavali svoje kraje, prednike, sovaščane, posebneže, otroke božje ... Kosmač jih seveda ni zvesto portretiral. Ni bil zgodovinar ali kronist, bil je pisatelj, ki ima svobodo, da napiše, kakor želi. Verjetno je pri njem vse lepše, kakor je bilo v resnici.”
Kosmač je najmočnejši v zgoščenih novelah Gosenica, Sreča, Kruh, Pot v Tolmin, kjer se “osredotoči na posamezen lik in skozenj pove določene reči”, ocenjuje Zdravko Duša, prevajalec in upokojeni urednik Cankarjeve založbe. Osuplja ga tudi profesionalnost Kosmačevega scenarija za naš prvi celovečerni film Na svoji zemlji, kot temeljna pri pisatelju pa se mu kaže materinščina - v katero je Ciril Kosmač vrhunsko prelil tudi več tujih romanov in dram.
Lepa domača beseda je uokvirila večer: zapela je Marjetka Luznik, na harmonij je zaigral še arheolog Miha Mlinar, Gregorčičevim Biserom je sledila tolminska Magdalenca, na koncu pa so obiskovalci z Bogdanom Kosmačem zapeli Lipa zelenela je. Opozorili so še na prihajajoče leto, polno jubilejev: 28. januarja bomo obhajali 40. obletnico Kosmačeve smrti in 28. septembra 110. obletnico rojstva, 20 let pa bosta dopolnila tako Kosmačeva učna pot kakor samostojni Tolminski muzej.