Udbovski dokumenti - prekletstvo ali močno orožje

Mojca Širok je novinarka nacionalne RTV ustanove, ki zna dogajanje v Bruslju (in prej v Rimu in Vatikanu) predstaviti na dinamičen in zanimiv način, je pa tudi suverena avtorica knjig. Tako publicističnih (o mafiji, Berlusconiju ali Vatikanu) kot leposlovnih, natančneje kriminalnih. Na pragu poletja je izdala svojo drugo kriminalko Evidenca, ki se po v Italijo umeščenem prvencu Pogodba dogaja v Sloveniji.

Kontekst, ki ga Mojca Širok vzpostavi, ne bi mogel biti bolj pravi: podatki iz komunistične preteklosti današnje države in moč, ki jo posamezniku z njimi v posesti dajejo. Od tod naslov Evidenca, vse skupaj se namreč vrti okrog seznama izplačil nekdanje jugoslovanske tajne službe.

Ker tajne službe - še posebej tiste v ne najbolj demokratičnih režimih - ne slovijo ravno kot dobrodelna združenja, prej se jih drži sloves hudodelskih organizacij, so vprašanja, kdo je plačal komu, kdaj in koliko umazanega denarja, dandanes lahko močno orožje. Pa ne gre vedno le za denar, tudi za početje v preteklosti gre. Primera: domnevna seznanjenost nekdanjega predsednika Danila Türka z velikovškim atentatom, s čimer ga je desnica želela pred leti diskreditirati, pa se je vse skupaj izkazalo kot navaden amaterski fabrikat. Z druge strani Janez Janša še danes posluša o svojih poteh po sledeh Avnoja in tovariša Tita. Vsake toliko časa se komu tudi prilepi, da je sodeloval z udbo ali bil njen pomembni predstavnik, še posebej pa se lepo berejo zapisi o tem, kako je kakšen zagret desničar nekoč bil udbin špicelj.

Na takšno družbeno tkivo Mojca Širok našije zgodbo o najdenem truplu v mirni soseski v središču Ljubljane. Izkaže se, da gre za vplivnega italijanskega poslovneža, ki je imel zelo donosne posle tudi na tej strani meje, predvsem pa ni bil brez povezav z jugoslovansko politično policijo. Truplo je v avtomobilu znane televizijske novinarke in pred garažo upokojene univerzitetne profesorice, preiskovanja se lotijo trije zagnani novinarji s spletnega portala in zgodba se začne razpletati. V njej je vse: tajkuni, udba, seks in zamolčane strasti, umori, politika, evropski poslanski mandat in ministrski položaj, malverzacija z zemljiščem, en prestop na drugo stran, družinska patologija ... Slovenija v modernem času, torej.

Delo se bere tekoče, liki so dovolj dobro izrisani, da se bralec med njimi znajde. V pomoč mu utegne biti imenik na začetku knjige, v katerem ob vsakem imenu stoji tudi njegova vloga. Zgodba se pred bralcem odstira v hitrem ritmu, poglavja so dolga le po nekaj strani in novo poglavje praviloma pomeni tudi preskok na novo prizorišče z novimi protagonisti. Način, ki ga tudi svetovni zvezdniki kriminalne beletristike ubirajo od nekdaj.

Na bralca v knjigi čakajo tudi drobna presenečenja. Enemu od likov, nekdanjemu visokemu funkcionarju politične policije, je ime Štefan Gorenc. Nič nenavadnega, če ne bi obstajala resnična oseba z imenom Silvo Gorenc, ki je bil nekoč načelnik jugoslovanske Službe državne varnosti. Tudi poslovnež Bruno Devetak močno spominja na nekega vplivnega moža iz slovenskega političnega gospodarstva, ki nikdar ni prav silil v ospredje, je pa bil v ozadju številnih poslov.

Kot je razumeti, avtorica po Pogodbi in Evidenci pripravlja še tretji del in sicer naj bi ga umestila v Bruselj. Še pomemben podatek: Pogodba in Evidenca sta samostojni deli in vsebinsko nista povezani.

---