Srhljiva pravljica

Oba, mati in sin, sta se pogumno soočila s pretečo smrtjo, ona v devetdesetih v obleganem Sarajevu, on dvajset let pozneje v domačem Tomaju, neozdravljivo bolan. In vendar je Josip Osti v naslov njune skupne knjige postavil življenje. Ki je, kakor je spoznala že mati Veronika, srhljiva pravljica.

Josip Osti (levo) je knjigo Življenje je srhljiva pravljica predsinočnjim na sedežu Društva slovenskih 
pisateljev v Ljubljani predstavil v družbi Borisa A. Novaka, pesniškega kolega in “brata po izbiri”.   Foto: Andraž Gombač
Josip Osti (levo) je knjigo Življenje je srhljiva pravljica predsinočnjim na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani predstavil v družbi Borisa A. Novaka, pesniškega kolega in “brata po izbiri”.  Foto: Andraž Gombač

Kjer sem jaz, ko berem ali pišem, ni raka, in tam, kjer je rak, ni mene, pravi Josip Osti. “Čeprav spoštujem tudi drugačna mnenja, preprosto mislim, da dokler živim, ni smrti, ko pa smrt pride, ne bo mene,” beremo v novi knjigi, še obsežnejši od prejšnjih: “Kaže, da sta bila branje in pisanje pri meni, ki odklanjam vsako alternativno zdravljenje, prav to - alternativno zdravilo.”

Preživel je tudi maček

Osti je leta 1994 kot štipendist sklada Heinricha Bölla en mesec bival v hiši tega nemškega pisatelja v Langenbroichu. Neke noči je veter odprl okno in mu pomešal zapiske in strani leksikonov, med pospravljanjem pa mu je vsako ime, ki se je pojavilo pred njim, vrnilo v spomin kako anekdoto. Naposled je leta 2016 pri Mladinski knjigi izdal Duhove hiše Heinricha Bölla, istega leta je zgodbe o svojih ženskah zbral v knjigi Pred zrcalom, izdani pri mariborski založbi Pivec, kjer zdaj trilogijo Vetrovna noč v Langenbroichu zaokroža Življenje je srhljiva pravljica, že sam tridelni oziroma “tritirni kalejdoskopsko-mozaični roman”. Na prvem tiru Osti podrobno opisuje večletno zdravljenje, na drugem teče mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992-1995, na tretjem pa vznikajo Ostijevi spomini, ki so ga “obletavali kot ptiči Frančiška Asiškega”.

V pismih, ki jih je sinu v Slovenijo pošiljala iz Sarajeva, se nam Vernika Osti kaže kot “velika duša z zelo tragičnim življenjem in močno etično sposobnostjo, da še naprej objema svet in ljudi, njena pisma pa so eno najbolj avtentičnih in dragocenih pričevanj o obleganju Sarajeva in človeškem dostojanstvu”, je predsinočnjim na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani dejal dr. Boris A. Novak. In poudaril, da je da njegov “brat po izbiri” ustvaril izjemen opus, tako po kakovosti kakor količini. Začel je kot pomemben bosanski pesnik, urednik in prevajalec - v materni jezik je prevedel osupljivih 136 slovenskih knjig! In uveljavil se je kot slovenski pesnik, začenši z zbirko Kraški Narcis (1999), za katero je prejel Veronikino nagrado. Po njej ni napisal več nobenega verza v “jeziku spominov”, s prestopom v slovenščino pa se je njegova poezija iz epsko dramatične v precejšnji meri spremenila v lirično, še ugotavlja Novak. Kot enega glavnih junakov nove knjige vidi legendarnega mačka Širaza, ki ga pomni tudi več drugih slovenskih književnikov, pogostih gostov v Ostijevem sarajevskem stanovanju, “hotelu za Slovence”. Iz materinih pisem izvemo, kako preživeti med granatami in ostrostrelci, brez vode, elektrike, hrane - in kako poskrbeti, da preživi tudi maček.

Saša Vuga je bil navdušen

“To je predvsem ljubezenski roman,” je poudaril Osti in pojasnil, da je materin dnevnik prevedel, ni pa vanj posegal. Pustil je tudi ponovitve naštevanj, česa vse v Sarajevu primanjkuje, saj so opisi strašnih razmer tako še prepričljivejši. Kot “mlad slovenski literat” se je posebej zahvalil lektorici Vesni Tomc Lamut, z Novakom je obudil še spomine na misijo slovenskega PEN v obleganem Sarajevu in prebral pisma, ki mu jih je tri mesece pred smrtjo pošiljal Saša Vuga (1930-2016), eden največjih mojstrov našega jezika, navdušen nad Ostijevimi Duhovi hiše Heinricha Bölla.  


Najbolj brano