Rojstvo nekega upora

Deklina zgodba, roman, ki ga je kanadska pisateljica Margaret Atwood napisala leta 1985, je predlani postal ponovno aktualen, ko je (tudi slovenske) gledalce osvojila istoimenska nadaljevanka. A najbrž ni primera v literaturi, da bi tovrstno zaporedje dogodkov spodbudilo literata k pisanju nadaljevanja. Zanj, za Testamente, je avtorica prejela Bookerjevo nagrado.

Država Gilead, del nekdanjih ZDA na meji s Kanado, ki nam jo v Deklini zgodbi Margaret Atwood s prvoosebno pripovedjo dekle Odfrede postreže kot že izvršeno dejstvo, se v Testamentih že notranje in zunanje krha.

Maternice na dveh nogah

Distopična pripoved Dekline zgodbe, ki se dogaja na začetku 21. stoletja, ima več sestavin, ki jih je Atwoodova našla v resničnih dogodkih in pojavih, za katere ji ni bilo treba pogledovati v oddaljene totalitarne režime kake države tretjega sveta. Če povzamemo: republika Gilead je nastala z nekakšnim vojaškim udarom, z ukinitvijo dotedanjih tako imenovanih demokratičnih vladajočih inštitutov in nasilno uvedbo novega družbenega reda, v katerem so v imenu najvišjega boga na oblasti moški, poveljniki, ženskam pa (znova) pripade tradicionalna vloga žena, ki pa jim zaradi velike neplodnosti otroke večinoma rojevajo “maternice na dveh nogah”, dekle. Slednje za vlogo trenirajo, prevzgajajo tako imenovane tete v posebnih centrih. Njihovo razčlovečenje opravičuje biblijski citat, a kakor je mogoče odkriti v marsikateri religiji, verske spise berejo selektivno, torej le tiste dele, ki potrjujejo novo družbeno ureditev. Branje je kajpada strogo prepovedano, velika večina knjig je tako ali tako uničenih. Uvedena je smrtna kazen za nove zločine, med njimi je tudi splav, usmrčeni, obešeni so v opomin dlje časa javno izpostavljeni.

Pomen posameznika

Testamenti, nadaljevanje Dekline zgodbe, ki je postala ponovno aktualna po predvajanju istoimenske serije, se dogaja desetletja po uvedbi nove ureditve. Gilead v resnici, kakor je bilo moč prebrati že v prvem delu, že od začetka najedajo notranje nedoslednosti in želja po tistem, čemur izmuzljivo rečemo svoboda. V drugem delu beremo prvoosebne pripovedi treh žensk: zloglasne tete Lydie in dveh mladih deklet, katerih povezanost se bralcu odstira postopoma. Morda je še najbolj presenetljiva tajna izpoved Lydie, ki kot svojega edinega zaupnika nagovarja nas, bralce, in nam sproti razkriva pokvarjenost režima, ki ga je v resnici pomagala graditi. V resnici iz Testamentov več izvemo o šokantnih dogodkih iz časa vzpostavljanja Gileada, s katerimi so uspeli del žensk “spreobrniti”, jim oprati možgane in pridobiti zveste podpornice, ki nenaključno spominjajo na kapoje iz koncentracijskih taborišč.

Pisateljica v drugem delu še bolj poudari, kako stroga pravila veljajo zlasti za zatirane družbene sloje, medtem ko jih tisti, ki so jih postavili, zasebno kršijo. Pokaže tudi, kako pomemben je pri doseganju sprememb (podcenjeni) posameznik. In če se od preroškega Orwellovega romana 1984, s katerim so večkrat primerjali Deklino zgodbo, nismo ničesar naučili, lahko zgolj upamo, da imamo zdaj popravni izpit.

---