Pod Nanosom je bilo živahno že v antiki

Grki so današnji slovenski prostor v helenistični dobi razmeroma slabo poznali, a so ga že mnogo prej vključili v svoj predstavni svet prek junakov iz mitoloških zgodb, kakršna je denimo zgodba o argonavtih, pojasnjuje zgodovinarka dr. Marjeta Šašel Kos v knjigi V srcu rimskega imperija.

V knjigi, izdani kot 51. zvezek v Zbirki Zgodovinskega časopisa, dr. Marjeta Šašel Kos temeljito predstavi dogajanje na naših tleh v antiki in ljudstva, ki so se tu srečevala. Veliko izvemo tudi o primorskih krajih. Čez današnji slovenski prostor je vodila starodavna jantarjeva pot. Baltske dežele, bogate z jantarjem, je povezovala s severnim Jadranom in Padsko nižino, kjer so ga predelovali. Jantarjeva pot je potekala prek Akvileje (Ogleja), naselja Tergeste (Trsta), Okre (območja Razdrtega), Navporta (Vrhnike), Emone (Ljubljane), Celeje (Celja) in Petovione (Ptuja) do Donave in prek Poljske do Baltskega morja in nahajališč jantarja.

(foto: Andraž Gombač)

Nanos, pomembna strateška točka

Zelo pomembna točka je bil prelaz Okra, današnje Razdrto pod Nanosom. “Ime Okra je prastaro, indoevropsko in gotovo predkeltsko,” navaja Šašel Kosova in pojasnjuje, da je bilo to območje najbolj nevarna vpadnica v Italijo. Prav zato so si Rimljani prizadevali, da bi jo čimprej osvojili. V naš prostor so prvič posegli v 2. stoletju pred našim štetjem. Postopoma so osvojili kraško zaledje Tergesta, prevzeli nadzor nad potjo čez prelaz Okra in osvojili višinske naselbine v bližini jantarjeve poti, v času Julija Cezarja pa najverjetneje tudi širše območje Postojnskih vrat. Zasedli so tudi Emono in Navport, ki je bil njihova glavna postojanka, uporabljali pa so tudi plovno pot po Savi in Ljubljanici, razlaga. O tem, da so Rimljani s trgovino in vojsko intenzivno prodirali v naš prostor, med drugim pričajo kovanci, ki so jih našli v Simonovem zalivu, v Sv. Pavlu pri Vrtovinu, na Krasu in na Notranjskem, v Piranu in na Serminu pa so naleteli na amfore.

Pred prihodom Rimljanov v naše kraje so bili prebivalci Istre vpleteni v vojne z njimi zaradi piratskih napadov na rimske ladje. Čeprav na osnovi ohranjenih podatkov lahko le malo sklepamo o tedanji družbeni ureditvi pri Histrih, pa je verjetno, da so imeli kraljestvo, razlaga avtorica.

Cezar je leta 59 pred našim štetjem dobil v upravljanje rimski provinci Cisalpinsko Galijo in Ilirik. V Akvileji (Ogleju) se je mudil skoraj vsako leto, saj si jo je izbral za svoj glavni štab, vendar je spoznal, da akvilejsko zaledje proti vzhodu in jugovzhodu ni dovolj zavarovano. Ko so leta 52 pred našim štetjem Japodi napadli Tergeste, je Cezar ukrepal. “Cisalpina je leta 42 ali 41 pr. Kr. s priključitvijo Italiji postala izhodišče za intenzivno romanizacijo sosednjih dežel: Histrije, Krasa, Posočja ter območja med Tergestom in Emono.”

Istra je slovela po oljčnem olju in vinu

Že pod Cezarjem so rimska mesta ustanavljali tudi v Histriji, ki je postala del Italije pod Avgustom, med letoma 18 in 12 pr. n. št. “Histrija je bila zaradi svoje rodovitnosti in odmaknjenosti od glavnih poti dejansko idealna dežela, v kateri so mogle bogate senatorske družine, posebej tiste, ki so bile blizu v provinci zaposlenim senatorjem ter Cezarju in pozneje Avgustu, kupiti posestva. Histrija, posejana z razkošnimi vilami, je bila znana po pridelavi olja in vina ter po izdelavi lončevine.”

Edini strateško pomembno območji v Histriji sta bili tedaj Tergeste in Agida ter njima pripadajoči teritorij. Agida je bila bodisi na Serminu bodisi v Kopru in morda je zaradi bližine Tergesta začela izgubljati pomen, ugotavlja Šašel Kosova: “V času principata ni zrasla v cvetoče mesto, temveč jo je mesto Tergeste močno zasenčilo, podobno kot je Emona zasenčila Navport.”

Rimljani so v naših krajih zgradili številne ceste, ki so bile namenjene predvsem premikom vojske in državni pošti. V Cezarjevem času so zgradili cesto od Akvileje do Pole (Pulj), pod Avgustom pa cesto med Akvilejo, Tergestom in Tarsatiko (današnji Trsat nad Reko) ter magistralo čez Ilirik. “Današnji slovenski prostor, ki je v antiki pripadal trem različnim administrativnim enotam: Italiji, Noriku in Iliriku (pozneje Panoniji), je bil izrazito prehoden, zato se je prav tu križalo toliko cest,” poudarja Šašel Kosova.

---