Plan B v vsako vas, v vsak parlament

Če že ni planeta B, pa moramo imeti vsaj plan B, je moč razbrati iz knjige novinarja Boštjana Videmška. Poznamo ga kot vojnega poročevalca in ostrega kritika razmer, ki v vojni (in miru) po diktatu kapitala razčlovečujejo in izničujejo dostojanstvo. V novi knjigi Plan B se je lotil vojne, ki še ni izgubljena. Boja za ohranitev narave. Ponekod po svetu so že na fronti. Kaj pa mi?

  Boštjan Videmšek:  $@  Plan B - Pionirji podnebnega boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti, fotografije: Matjaž Krivic, 
UMco, 263 strani, cena 26,90 evra Foto: Maja Pertič Gombač
Boštjan Videmšek: $@ Plan B - Pionirji podnebnega boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti, fotografije: Matjaž Krivic, UMco, 263 strani, cena 26,90 evra Foto: Maja Pertič Gombač

Te dni Delovega novinarja Boštjana Videmška znova spremljamo v vlogi poročevalca in komentatorja nove humanitarne katastrofe ob požaru v begunskem taborišču Moria na grškem otoku Lezbos. V predgovoru k svoji novi knjigi Plan B pa iskreno priznava, da se je po poročanju o vojnah, ki so postale stanje, in beguncih, nekakšnih “jedrskih odpadkih”, dobrih le za (politične) zlorabe, znašel v (novinarjem dobro znani) praznini. Človek, ki mu novinarstvo ni nikoli bilo samo služba, prej religija, je prišel do točke, ko si ga je želel prepustiti preteklosti. Iz tega stanja ga je potegnil prijatelj in izjemen fotograf Matjaž Krivic. Najprej ga je okužil z zgodbo o litiju, “gonilu 21. stoletja” - surovini, prepotrebni za baterije, ki jih uporabljajo tudi vse bolj priljubljeni, a (še) ne zares zeleni električni avtomobili. Kmalu sta odkrila, da sta grozljive posledice podnebnih sprememb (obenem tudi “strahovite posledice človeškega pohlepa”) oba srečevala na svojih poteh, v Plan B pa sta zapakirala prakse v boju s podnebnimi spremembami oziroma podnebno krizo, ki že obstajajo. V tem je Videmšek našel “novo frontno črto”.

Nova vojna fronta

Podnebna kriza je namreč, kakor poudarja, vseobsegajoča vojna. In dejstvo je, da se je večina prebivalstva tega planeta niti ne zaveda, pa čeprav se je ogenj uničenja - metaforično in žal na več delih planeta tudi dejansko - še kako razplamtel. Zato je toliko dragocenejša knjiga, ki o zmagah, o tem, da je še mogoče kaj storiti, da ni še vse izgubljeno, poroča s tistih koncev, kjer se dogajajo spremembe. Kjer so se že ovedli, da časa ni več.

Od grškega Tilosa, prvega energetsko samooskrbnega otoka v Sredozemlju, kjer kombinirajo vetrno in sončno energijo, Orkneyskih otokov na Škotskem, kjer proučujejo in izkoriščajo plimovanje, valovanje in veter, v geotermalno prihodnost usmerjene Islandije, nam najbližje avstrijske modelne skupnosti Güssing z elektrarnami na biomaso, norveškega zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida do lovljenja ogljikovega dioksida neposredno iz ozračja, kot to počnejo v Švici ... Povsod tako ali drugače naletimo na nujna dejavnika: skupnost, ki se zaveda pomena narave in zdravega okolja ter je za to pripravljena nekaj storiti tudi onkraj besed, in politično voljo, ki zmore preseči ideološke delitve.

Ob besedah, da imajo, denimo, na Norveškem ključni okoljski projekti podporo čisto vseh političnih strank, “ne glede na njihovo ideološko opredelitev”, se bralcu, utrujenemu od novic o onemogočanju delovanja okoljevarstvenih organizacij v domači Sloveniji, vsaj orosi oko. Ob čemer velja omeniti, da nobena od zgodb ni ne pravljična ne dokončna. Vse govorijo o naporih in optimizmu, s katerim je pravzaprav prežet celoten Plan B, ki v drugem delu krene še po poti litija. To je kompleksna in nikakor ne enoznačna zgodba, ki razkriva tako pasti elektrifikacije mobilnosti kakor njeno nujnost in neizbežnost.

Kdaj, če ne zdaj?

Knjiga, ki jo odlikujejo živ jezik in številna pričevanja posameznikov, se bere tekoče, saj se pisec med drugim spretno izogiba pretiranim tehničnim podrobnostim.

Delo je pravzaprav boleče sveže - marsikateri zapis je Videmšek sklenil med pandemijo, ki je tudi njega omejila na štiri zidove. A je za njimi hitro ugotovil, da je novi koronavirus čez noč okoljsko problematiko potisnil v ozadje. “Posledice sprememb so v tem času postale le šum. Domala eksotika,” piše.

Le nekaj mesecev po njegovem zapisu so minuli konec tedna protesti dosegli Primorsko in izpostavili problematiko izkoriščanja našega bisera, Soče in njene doline. “Planeta B nimamo. Na Zemlji smo bili rojeni in tu bomo umrli. Lahko imamo pa plan B,” v sklepni spremni besedi ugotavlja Urška Kajfež Bogataj. In kot ne skriva upanja polna knjiga, se vsak tak plan začne pri posamezniku. Brez izgovorov!


Najbolj brano