Osemdeseta, točka nič

Junija minula trideseta obletnica samostojne države je bila očitno priložnost za pisatelje, da se lotijo prespraševanja, kje smo, kako smo sem prišli in ali smo se za to borili. Uspelo se nam je izogniti poplavi izdaj, ki bi slavile zmage še vedno mlade države, sta pa v kratkem času izšli knjigi, ki vsaka po svoje obdelujeta dogodke, ki so do samostojnosti pripeljali.

Tako je pred meseci pri Beletrini izšel roman Janija Virka Jaka in Vane, tokrat pa je pred nami roman Virkovega generacijskega sopotnika Andreja Blatnika, Trg osvoboditve, ki jo je izdala novomeška založba Goga.

Tako Virk kot Blatnik se lotevata osemdesetih let, desetletja torej, ki je pripeljalo do odpiranja prostorov svobode pri nas, do demokratizacije in v končni instanci do osamosvojitve. Lahko bi rekli, da se osemdeseta s svojimi novimi družbenimi gibanji, pankom, Novo revijo, afero JBTZ vzpostavljajo kot “točka nič” današnje države. Upoštevati pa velja tudi, da sta oba avtorja prve pečate na literarni sceni pustila prav v desetletju, ki se nekako začne s Titovo smrtjo in konča z rušenjem komunističnih režimov po vzhodni Evropi.

A če se Virk v osemdeseta poda na njihovem začetku, se Blatnikov Trg osvoboditve začne konec osemdesetih let, na velikem shodu v podporo četverici na Kongresnem trgu. Ob nekaterih skokih v zgodnejša osemdeseta in celo pozna sedemdeseta zgodba potem bralca popelje v današnji čas, z vsemi plusi in minusi tranzicije.

Glavni protagonist je mladenič, fatalist, ki ga dogodki premetavajo, sam pa na to bolj ali manj pristaja. Družbene spremembe mu ponudijo različne priložnosti, med katerimi nekatere izkoristi, druge pa pusti, da gredo mimo njega. Na protagonistovo osnovno zgodbo Blatnik prilepi številne krajše “izlete”, v katerih predstavi svoj pogled na ta ali oni fenomen iz zadnjih treh desetletij. Bralec se tako sprehodi mimo prvega koncerta Pankrtov v Mostah in podjetništva ter “podjetništva”, ki sta z velikimi koraki prišla v naše kraje, do airbnbzacije mest ali do tistega nadležnega harmonikarja na ljubljanskem Tromostovju, mimogrede izve, kako sta končali hčerki nekoč vodilnega jugopolitika Cvijetina Mijatovića, usodni dekleti jugoslovanske scene iz osemdesetih ... Ne gre tudi mimo prispevka z Yutela o jugoslovanskem vojaku, ki ga na prvi bojni liniji novinar sprašuje, zakaj je pravzaprav tam, ta pa mu ponudi odgovor, ki govori vse o popolni nesmiselnosti katerekoli vojne: “oni se kot da hočejo odcepiti, mi pa jim kot da ne pustimo”.

Pozoren bralec bo med branjem naletel na številne bolj ali manj zamaskirane resnične osebe, nekatere (Igor Vidmar, Pankrti, Dario Diviacchi, Slavoj Žižek, Laibach ...) tudi poimenovane, druge (Dimitrij Rupel, Stane Sušnik, Janez Janša kot zagrizeni bosonogi nogometaš ...) pa sicer neimenovane, a dovolj dobro opisane, da ni dvoma, za koga gre v resnici. Tudi referenc na dogajanje v minulih treh desetletjih je obilo, njihovo odkrivanje daje branju svojevrsten mik.

Posebej gre knjigi v dobro šteti dejstvo, da so se pri založbi odločili objaviti spremno besedo. Vse redkeje je namreč ob osnovnem besedilu pri današnjih izdajah mogoče najti še zapis, ki bralcu ponudi vsaj osnovno interpretacijo prebranega. Nekoč je bila to skoraj samostojna literarna zvrst, Dušan Pirjevec, denimo, je slovel po svojih spremnih besedah v zbirki Sto romanov. Tokratno je podpisal Mitja Velikonja.

Zamera po prebranem gre edinole mestoma pretirano intelektualističnim dialogom med protagonistom in njegovo simpatijo, s katero trčita na omenjenem shodu v podporo četverici, se nekaj časa družita, se oddaljita in se na koncu nekako spet najdeta. Dialogi namreč delujejo ne najbolj pristno, naravno, prej sogovornika prikažejo kot izumetničena. Še posebej, če ima bralec v mislih dejstvo, da jima gre, vsaj na začetku, bolj ali manj le zato, da eden drugega spravita v posteljo. Ko je motiv to, razprava o, na primer Prešernovem odnosu do Ane Jelovšek in žensk na splošno, nekako ne sodi zraven.

---