O težkem otroštvu, tragediji v Alpah, iskanju smisla ...

Bolečina sčasoma človeka izpili, ostrga in zbrusi, kakor voda obrusi kamen v rečni strugi, beremo v deloma avtobiografskem romanu Kot kamen v rečnem toku, s katerim se slovenskim bralcem predstavlja Mauro Corona, eden najplodovitejših italijanskih pisateljev, tudi vrhunski alpinist in spreten rezbar lesnih izdelkov.

Roman Come sasso nella corrente (Kot kamen v rečnem toku) je pretresljiva zgodba osamljenega in z nasiljem zaznamovanega otroštva med alpskimi planšarijami in strmimi kamnitimi stenami, zgodba o nesmiselni tragediji v Vajontu, o iskanju smisla sredi brzic gorskega življenja ...

Mauro Corona je med rojaki znana osebnost, vse doslej pa ga je poznalo bore malo Slovencev, kar se je prevajalcu Jerneju Ščeku iz Trsta zdelo škoda, sploh glede na avtorjevo usodo sredi Furlanskih Alp in življenjsko filozofijo, ki v marsičem spominja na znane slovenske alpinistične pisatelje. In ravno gora, njena (ne)dostopnost in življenje v sozvočju z njo postanejo v delu furlanskega pisatelja “topos, kraj in predmet avtorjevega umetnikovanja”, to je “nedosežen in nedosegljiv cilj, kraj, kamor bi morali, pa ne uspemo, izmuzljivi smoter, h kateremu gornika priganja notranji nemir, to neizčrpno netivo za življenje”, v spremni besedi poudarja Šček. Furlanski pisatelj je tudi glasnik tragedije, ki se je zgodila 9. oktobra 1963, ko je ogromen val vode, blata in drugega materiala pljusknil čez jez v Vajontu in odnesel 1910 življenj iz vasi Longarone in bližnjih zaselkov. Mauro Corona je z bratoma takrat živel v vasici Erto, ki jo je tudi prizadela tragedija, a je bila njihova hiša dovolj visoko, da je voda ni odnesla. Občutki ob tako nesmiselni tragediji se v avtorju prepletajo z bolečimi spomini na kruto otroštvo ob nasilnem očetu in odtujeni materi, žrtvi lastnega moža. V prvem poglavju beremo otrokove spomine na noč, ko se je mlada mati, “izmučena od palice, brc in pesti”, odločila, da vsemu naredi konec. Ne sama, s sabo je nameravala vzeti vse tri sinove. Najstarejši je imel šest let, najmlajši šest mesecev, med njima pa je bil še petletni fantič: “Vse skupaj naj bi bilo videti precej preprosto: skok v globoko vodno kotanjo in amen. Konec.” A potem ko so s karbidovkami prečesali dolino, so mater s sinovi še pred zoro našli, jo zagledali vrh pečine: “K sebi je stiskala otroke kakor koklja svoja piščeta. Ni zbrala moči za zadnji skok. Predvsem za to ne, da bi pahnila njih. Sinovi niso razumeli, zakaj stojijo tam, visoko na skali, pod njimi pa zija prepad z razprtim žrelom.”

Književnost je za Maura Corono priložnost, da se sreča s sabo, z bolečinami in s svojim potencialom. Napisal je več kot 30 knjig, ki se prodajajo v milijonskih nakladah, in prejel številna prestižna literarna priznanja. “Prispodoba kiparja, ki umetnino ustvarja tako, da odstranjuje odvečno, je njegov duhovni manifest,” pojasnjuje prevajalec. “Kipar lesa ne nabira ali kopiči, temveč ga odstranja. Če dopustimo, nas enkrat za vselej česa nauči: v življenju je treba s površine odluščiti odvečne plasti rje in prodreti do bistv(eneg)a pod njo.”

Pisatelj v bogatem jeziku, ki ga prevajalec preliva v sodobno, živahno, raznovrstno slovenščino, globoka življenjska spoznanja ovija v slikovite prispodobe. Opisuje otroške in mladostniške travme, premišljuje o njih, očiščuje tako sebe kakor bralca in se vrača v svojo dolino, ki pa je z leti izgubila prvinski ritem gorskega enakomernega vsakdana.

---