Nič ni v redu? Pojdi na kolo ali sprehod!

Tako hoja kakor kolesarjenje krepita telesno in duševno zdravje, spodbujata razmišljanje in solidarnost, z njuno pomočjo sta boljša tako posameznik kakor družba, beremo v letos poslovenjenih knjigah, ki ju velja vzeti v roke, ne samo enkrat: v Hvalnici hoji in Hvalnici kolesu. Potem ko ju odložimo, imamo samo dve možnosti: ali v svet hitro odkorakamo ali odpedaliramo.

Spodbudno je, da vse pogosteje poročamo o tovrstnem čtivu: pred štirimi leti smo o Filozofiji hoje (založba V.B.Z.), ki jo je napisal pariški profesor filozofije Frédéric Gros, predlani pa o klasiki Hoja (založba UMco), v kateri se nam iz 19. stoletja oglaša ameriški pisatelj, esejist, filozof, politični aktivist in okoljevarstvenik Henry David Thoreau in med drugim priporoča, da se ogibamo cestam in potem ter jo raje mahnemo na pohajkovanje brez začrtane smeri in cilja. Lani smo dobili še prav tako naslovljeno Hojo (založba Vida), v kateri norveški pustolovec in raziskovalec Erling Kagge pojasnjuje, kako lahko preprosta veščina polaganja ene noge pred drugo pripomore k dolgoživosti, bistri spomin, znižuje krvni tlak, krepi imunski sistem in še marsikaj.

Hoja koristi telesu in duhu

Z vsem tem, do zob oborožen z izkušnjami in znanstvenimi izsledki, kajpada soglaša irski psiholog in nevroznanstvenik Shane O'Mara. “Komaj čakam dan, ko bodo zdravniki po vsem svetu začeli pisati recepte za hojo kot osnovno obliko zdravljenja za izboljšanje zdravja posameznika in kolektivnega zdravja ter dobrega počutja,” piše v berljivi Hvalnici hoji, pri Mladinski knjigi izdani v prevodu Andreje Bolton. Kot ljudi nas poleg jezika, kuhanja hrane in še česa opredeljuje tudi pokončna hoja po dveh nogah. V evoluciji nam je omogočila, da smo odkorakali iz Afrike in se razselili po vsem svetu, našteva O'Mara, osvobodili smo roke ... Kaj pa danes? Bolečina v križu je ena najpogostejših tegob v razvitem svetu, zato ravnamo neumno, ko se med sedenjem po več ur ne odlepimo od mize in zaslona ter vstanemo in se sprehodimo. Hoja varuje in regenerira organe, upočasnjuje ali celo ustavi staranje možganov, spodbuja ustvarjalnost, izboljša razpoloženje, izostri razmišljanje in še marsikaj. “Zdravila imajo pogosto neželene učinke. Gibanje jih nima,” poudarja strokovnjak in nam prigovarja, naj čim pogosteje avto parkiramo nekoliko dlje kot sicer, izstopimo iz avtobusa eno postajo prej, gremo peš v trgovino, službo, šolo ...

Omeni pohodniško planinsko pot Via Alpina, ki se razteza skozi osem držav, tudi Slovenijo, bralcem priporoča pametno uporabo pametnih telefonov, ki nam z aplikacijami omogočajo nadziranje in spodbujanje hoje, večdnevno hojo svetuje vsem, ki hočejo shujšati, ne pozabi pa dodati, da s to dejavnostjo tudi podpiramo drug drugega: “Protestni marš je skupna značilnost naših svobodnih političnih življenj in izražanja svobodne politične volje, zato je prepoved zbiranja in protestnih shodov eden prvih ukrepov avtokratskih vladarjev.”

Med gibanjem spoznavamo tako sebe kakor svet, ki ga vidimo, vonjamo, občutimo, ne le topo opazujemo skozi vetrobransko steklo hitrega, prehitrega avtomobila.

Kolo vliva moč in samozavest

Podobne pluse francoski etnolog in antropolog Marc Augé niza v knjižici Hvalnica kolesu, v prevodu Sonje Dular izdani pri Maski, ujeti v revolucionarno rdeče platnice in pospremljeni z lanskim, angažiranim, vendar s kolesom le deloma povezanim besedilom Tjaše Pureber o še zmeraj aktualnih petkovih protestih pri nas in uporih drugod po svetu.

Kolo, nekoč “nepogrešljivo sredstvo najskromnejših, pa tudi simbol sanj in pobega”, konec 19. stoletja “sredstvo za osamosvajanje žena”, nam vliva moč in samozavest, pa naj kolesarimo “brez rok” ali stoje pa pedalih, seveda lahko tudi na električni pogon. Na biciklu temeljiteje spoznavamo tako sebe kakor tuje in domače kraje, uberemo lahko bližnjice, ki jih z avtom ali javnim prevozom ne moremo, smo bolj solidarni ...

Oba, O'Mara in Augé, pozivata, naj oblastniki in urbanisti mesta oblikujejo za pešce, kolesarje, mlade in stare, invalide ... Da, za ljudi.  

---