Ne prašič, bil je najboljši prijatelj!

Poglej skozi okno je ena tistih zgodb, ki nagovarjajo bralce vseh starosti, izzivajo vrednote našega časa in nas potegnejo v vrtinec vprašanj brez enostavnih odgovorov. Evald Flisar, avtor slovitega Čarovnikovega vajenca in mnogih romanov ter dram za odrasle, se zadnja leta prepričljivo približuje mlajšim bralcem.

Za spremembo začnimo pri obliki. Zgodba se namreč bralcu razkriva skozi oči petnajstletnega dečka, čigar pogled še toliko bolj prevzame, ker je celota pisana v drugi osebi, beremo torej svojevrsten nagovarjajoči roman. Tak je že naslov Poglej skozi okno, s katerim se začne vsako poglavje. Ali pa: “Google te pouči, kar si pred Nesrečnim dogodkom že vedel: da med milijoni živalskih vrst na svetu ni niti ene, ki ne bi skušala preživeti.” Kar se zdi ena ključnih misli: vsako bitje ima nagon po preživetju - oblast nad njegovo dostojnostjo pa marsikdaj le človek.

Spregledano prijateljstvo

Zgodba se začne odvijati v noči, ko starši, da bi presenetili sina za njegov 15. rojstni dan, nevede ubijeta njegovega najboljšega prijatelja - Pujsa. Deček, ki je zaradi Neljubega dogodka, kot ga sam imenuje, v preteklosti izgubil nekaj sposobnosti dotlej precej priljudnega in sposobnega otroka, se naveže na prašička, ki ga je v dar dobil njegov oče. Ob osamljenosti, v katero so ga prignale posledice Neljubega dogodka, je v Pujsu odkril popolnega prijatelja. Delila sta si marsikaj, saj so prašiči ne le ena najpametnejših, temveč med drugim tudi ena najbolj sočutnih bitij. Starši pa so v svojem svetu vsakdanjih skrbi to nenavadno, a pristno prijateljstvo spregledali in prijatelja preprosto zaklali. Za dečka je vse to preveč in se odloči za samomor. A iz Kolpe (dogajalni prostor je namerno aktualno obmejni) ga reši mladenič, sirski begunec Ahmed, s katerim sklene neobičajno prijateljsko pogodbo: deček mu bo pomagal do brata v Londonu, če mu bo Ahmed po poti nudil pomoč pri osvobajanju prašičev z evropskih farm.

Zgodba je začinjena z mnogimi podatki: od seznamov, ki si jih fantina s Kolpe piše, da bi ohranil uhajajoče spomine, do opisov razmer, v katerih si begunci s pomočjo izkoriščevalcev njihove nesreče utirajo pot skozi številne prepreke, ki jim jih postavljajo zapirajoče se evropske države.

Streznitveni konec

Epilog je vse prej kot predvidljiv. Da ne bi z zapisom onemogočili presenečenja, naj le še dodamo: izkaže se, da sta prijatelja na svoj način žrtvi odraslih in njihovih prepričanj, ki jih tako ali drugače zasajajo v svoje otroke. Že pogled na pomirjujočo naslovnico, na kateri deček objema Pujsa, prizor, ki ga opisuje tudi v knjigi, govori o svetu, v katerem trpljenje drugega živega bitja ni nujno ali celo samoumevno. Kakor ni samoumevno, da si drugo človeško bitje ne zasluži dostojnega življenja le zato, ker se je rodilo na napačnem koncu sveta.

Sklepni notranji monolog vendarle ohranja upanje, kakor tudi okno iz naslova, kot simbol neomejenih možnosti. In izbir. Flisarjeva je ena tistih knjig, ki kar kliče po pogovoru. Še posebej primerna za september - Mesec skupnega branja.

---