Kako ukrasti jakno in preživeti vojno

Ahmed Burić in Velibor Čolić, uspešna pisateljska kolega, rojaka iz Bosne in Hercegovine ter to poletje sočasno gosta novomeške založbe Goga, sta v Koper pripotovala z avtobusom. Med hojo proti prizorišču sta hitro pojedla sendvič in popila sok ter že sedela na Prešernovem trgu, Mudi, kjer sta predstavila vsak svoj sveže preveden roman, poln bolečine, humorja in samoironije, seveda neločljivo povezanih.

Koper jima ni tuj, pa tudi onadva sta dobra znanca slovenskih bralcev: Velibor Čolić, leta 1964 rojen v mestecu Odžak na severu domovine, in Ahmed Burić, tri leta pozneje rojen v Sarajevu, sta pred dnevi kot gosta Foruma Tomizza in Librisa v pogovoru z Ireno Urbič na Mudi predstavila svoja romana: prvi se je v Koper vrnil z avtobiografskim Priročnikom za izgnance, drugi pa s prav tako kratkim, zgoščenim Ti je smešno, da mi je ime Donald?, posebnim protivojnim romanom.

Bolečina in zajebancija

Čolić, ki je pred vojno študiral jugoslovansko književnost v Sarajevu, leta 1992 pa postal begunec v Franciji, je v Kopru povedal, da je na železniško postajo v mestu Rennes pripotoval pred točno 28 leti. Znal je samo tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Zdaj pa piše že svoj sedmi roman v francoščini in je avtor prestižne založbe Gallimard. “Pol življenja sem torej v eksilu. In od jutri bom že dlje v eksilu kakor doma.”

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance, prevedla Ana Barič Moder, Goga, 165 strani, cena 24,90 evra.

Čeprav so mu prigovarjali, naj gre raje v Nemčijo - “Tam je biznis!” -, se je odločil za Francijo. “Prav zato, ker tam ni biznisa!” Moralo mu je uspeti, saj se ni imel kam vrniti. “Imel sem srečo, ker sem - pa ne me narobe razumeti - belec. Eden od nevidnih beguncev v Evropi. V Franciji so me imeli za gospoda, dokler nisem odprl ust.”

V avtobiografskem romanu Priročnik za izgnance: uspešno izgnanstvo v petintridesetih koraki, ki ga je kakor njegov Sarajevski omnibus prevedla Ana Barič Moder, Čolić piše: “Odkar sem prišel v Francijo, se vsi, vključno z dobronamerneži, z mano pogovarjajo zelo na glas in v kratkih stavkih, na primer: Ti ... jesti ... ja ... njam, njam, uuu, kako je dobro ... ali: Ti, počakati tukaj! Tukaj počakati!” Ko jim užaljeno navrže, da ni bebec, nasprotno, univerzitetno diplomo ima, pisatelj je, faše odgovor: “Ni važno, mali moj. Tu začenjaš znova ...”

V trenutkih hude stiske se kot ateist ni mogel obrniti na boga, pomoč je iskal pri Ernestu Hemingwayu, Oscarju Wildu in drugih mojstrih.

V Priročniku duhovito niza nasvete sotrpinom v eksilu: kako se zastonj voziš z metrojem, kako strašiš bele stare mame, kako v Nemčiji kasiraš socialno podporo, kako v veleblagovnici ukradeš črno usnjeno jakno, kako izpelješ pretep, kako in zakaj si zmeraj omisliš vsaj dva potna lista ... To je seveda leposlovje. “Po izidu romana sem redno dobival jezne maile,” se je nasmehnil v Kopru. “Pisali so mi bralci z arabskim priimki: vrni denar, v tej knjigi ni nobenih uporabnih lekcij, ničesar se nisem naučil! Ali pa: dobro, vam je uspelo, kaj pa jaz, ki nisem pisatelj?!”

V romanu se spominja slavnostne večerje, na kateri je sedel za isto mizo z literarnima zvezdnikoma Salmanom Rushdiejem in Toni Morrison. Naniza še vrsto drugih anekdot. Zlasti noče jokati, noče igrati vloge žrtve, o bolečini govori s humorjem, skozi “zajebancijo”, kakor je poudaril v Kopru - veliko bolečino najraje prelije v stekleničko človeškosti. Potem je laže njemu in - če je pisatelj uspešen - seveda tudi bralcu.

Ko se jezik maščuje

Vsi nimajo sreče, da bi se udomili v velikem tujem jeziku, kakor sta se rojaka Velibor Čolić in Aleksandar Hemon, je v Kopru skomignil Ahmed Burič - ki se je priučil slovenščine in jo zdaj prepleta z materinščino: “Nimam več svojega jezika. Zdaj v mešanici jezikov pišem roman o Ljubljani, Zagrebu in Reki v devetdesetih letih.”

Po vojni, ki jo je deloma preživel tudi v Sloveniji, je zaslovel kot pesnik in se pred štirimi leti z izborom poezije Vrata raja, prav tako izdanem pri Gogi, predstavil tudi slovenskim bralcem. V novem romanu je glas posodil naslovnemu veteranu vojne za Sarajevo Donaldu Meerbachu, zdaj sila jezikavemu taksistu, ki vseskozi brblja, njegov jezik pa sega od sočnega slenga do tajnega “šatrovačkega” govora, polnega besed s premetanimi zlogi, ki jih razumejo samo vešči govorci. Zlasti pa zveni “sarajevščina bivše generacije, tako nihče več ne govori”, pravi Burić, ki verjame, da z jezikom lahko portretiraš določeno zgodovinsko obdobje. Všeč so mu naglasi in odtenki, ki jih v jezike vnašajo različni govorci, moti pa ga, da je prevladal osiromašeni jezik ekonomsko-propagandnih sporočil, v duhu kapitalizma zreduciran zgolj na uporabno vrednost.

Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?, prevedla Lili Potpara, Goga, 146 strani, cena 19,90 evra.

Ampak jezik je našel pot za maščevanje, poudarja Burić: v različnih jezikih vznikajo zgodbe, kakršnih doslej nismo brali. Dvomi, da je mogoče dolgo ločevati bodisi jezike bodisi ljudi in varovati “narodno bogastvo”, ki ga ima Burić zgolj za mit, medtem ko verjame, da jezik lahko pomaga pri “dekonstrukciji sveta, kakršnega poznamo danes, torej sveta, ki ni dober za življenje”.

Roman je prevedla Lili Potpara, ki pisatelja ni ubogala, naj jo je še tako prepričeval, da tega ni mogoče prevesti. Izkazala se je, saj ni naredila napake, ki bi jo velika večina prevajalcev, vključno z avtorjem, poudarja Burić -k sreči ni iskala ustreznega dialekta ali slenga v našem jeziku, ampak je roman prelila v knjižno slovenščino, seveda ustrezno sočno: “Še posebej pa je pomembno, da je v prevodu ujela bolečino - moj Donald vseskozi obračunava s sabo in s svetom, z dejstvom, da je vnuk nemškega vojaka, ki je ostal tu, v zjebanem Sarajevu.”

Tako med vožnjo po mestu gobca Donald: “Na koncu vse to izpade smešno, bratec, če pogledaš tudi to moje vojskovanje in vse potem. In ko na začetku meseca pride tista penzija, moja ni mala, ko pa sem luknjast ko sito, ko grem skoz vrata na letališču, šrapneli v meni piskajo ko tisti stari telefon, ampak ne jamram, zakaj bi. Živi se pač, kaj naj zdaj?”

Svoji stranki na zadnjem sedežu taksija - torej bralcu - pojasni, kdo je “car” in kdo “papak”. Ampak najhujši niso skrajneži, opozarja: “Jebeni so tisti, ki so tiho in so kao v sredini, takih se pazi.” Nobenemu na čelu ne piše, kakšen je, zato te tembolj preseneti, “kako nekdo, navaden sosed, ki je delal v tvoji firmi, lahko gre in strelja na tebe s hriba, da bi te ubil, kako nek debil, ki ga je pred vojno raja pošiljala po čike, postane nek komandant pa dela zločine, žge žive ljudi, posiljuje ...”

Bure, kakor ga imenujejo prijatelji, ni napisal knjige o vojni, ampak je našel “jezik, v katerem je mogoče o tej vojni pisati, ko da ti vojna pripoveduje svojo zgodbo v prvi osebi”, v spremni besedi poudarja avtorjev novinarski kolega Ervin Hladnik Milharčič, ki se mu je Ti je smešno, da mi je ime Donald? izkazal za “prelep protivojni roman”.

---