“Imejte me, prosim, za sanje”

Mračen, zamorjen, neznosno težek, vase zaprt, obupan samotar? Ne, Franz Kafka (1883-1924) je bil očarljiv, pozoren, duhovit, druščino je nemalokrat nasmejal, hotel se je tudi poročiti, imeti otroke ... Ne, svet ga ne vidi v pravi luči. “Če bi človeštvo bolje razumelo, kaj mu je bilo podarjeno s Kafkovo osebo in delom, bi imelo več koristi od tega,” je zapisal njegov pisateljski kolega in prijatelj Max Brod (1884-1968), prav tisti, ki ni hotel ustreči Kafkovi poslednji želji in sežgati njegovih rokopisov. Ne le to, v zrelih letih zlasti v Izraelu zelo cenjeni Brod je prijatelja v mladih letih spodbujal k pisanju in pozneje največ naredil za uveljavitev enega najpomembnejših in končno tudi najvplivnejših pisateljev, v spremni besedi poudarja dr. Tomo Virk, prevajalec biografije Kafka, temeljne in zdaj vendarle dosegljive tudi v slovenščini.

Ne samo v Pragi in svetovni literaturi, Franz Kafka je doma tudi pri nas: leta 1961 je pri Mladinski knjigi izšla zbirka novel Splet norosti in bolečine, leta 1985 prav tako v zbirki Kondor proza, korespondenca in dnevniški zapisi Babilonski rov, vmes smo dobili romane Proces, Grad in Amerika, Beletrina je nanizala kar enajst knjig Kafkovih romanov, novel, dnevnikov, pisem, LUD Literatura in Stripburger pa sta izdala risoroman Roberta Crumba in Davida Zana Mairowitza. Že leta 1995 so pri LUD Literatura novo zbirko Labirinti krstili z Borgesovimi Drugimi raziskavami in z zahtevno študijo Kafka: za manjšinsko književnost, ki sta jo skupaj napisala filozof Gilles Deleuze in psihoanalitik Félix Guattari. Letos pa je kot 60. knjiga v isti zbirki izšla biografija Kafka, berljiva, kratkočasna, tudi tehtna, pomembna. Navsezadnje jo je napisal pisateljev prijatelj Max Brod, ki je portretiranca spremljal kar 22 let.

Narava je najboljši zdravnik

Oba sta prihajala iz srednje premožnih praških judovskih družin, oba je privlačila literatura. Brod in slabo leto starejši Kafka sta se zbližala, ko sta sklenila, da grščini iz gimnazije ne pustita zarjaveti. Družno sta se lotila branja Platona, uživala ob sofističnih norostih in platonsko-sokratski ironiji. V domači sobici je nad prijateljevo mizo visel Orač, velika reprodukcija jedkanice nemškega slikarja Hansa Thome, s katerim je Kafko najbrž seznanil gimnazijski kolega, pozneje umetnostni zgodovinar Oskar Pollak, ki je leta 1915 padel na soški fronti. Sicer pa je bilo stanovanje dokaj skromno opremljeno, kakor tudi vsa poznejša Kafkova na več koncih Prage. Zlasti je iskal mir, potreben za pisanje.

Odlikovale so ga absolutna resnicoljubnost, natančna vestnost, občutljivost za navidez še tako drobne krivice, močen občutek odgovornosti, vera v pravičnost ... “Stanje današnjega sveta se mu je zdelo brezupno, neozdravljivo. A ob globokem pesimizmu ne smemo spregledati njegovega veselja do vsega zdravega, rastočega, njegovega zanimanja za vse reforme, na primer za metodo naravnega zdravilstva, za moderne vzgojne metode, kot je na primer pedagogika Montessori,” piše Brod in omeni, da prijatelja sploh ni privlačila temna, dekadentna literatura. Gojil je presunljivo ostro samokritičnost, kar si Brod pojasnjuje s spoznanjem, da se Kafka ni ocenjeval “z malimi merili, temveč se je postavljal v konfrontacijo le s poslednjimi cilji človeštva”. Tudi zato naj bi imel zadržke do objavljanja svojih del. Bil je najboljši poslušalec, najboljši spraševalec, najboljši bralec in kritik. Marsikje je našel kaj dragocenega, tovarišijo je včasih prepričeval, kako čudovit je kak prizor v romanu, ki so ga drugi odpisali kot kičastega. Nikoli ni čutil, da mora bodisi pihati v isti rog kot večina bodisi za vsako ceno plavati proti toku.

Najraje je bral Goetheja in Flauberta, tudi Balzaca, ob katerem pa je pripomnil: “Balzac je hodil s palico z geslom: Uklonim vsako prepreko. Moje geslo bi bolj bilo: Vsaka prepreka me ukloni.”

Kadar je v družbi kaj rekel, je bilo tisto pomembno. Bil je domiseln, hitro se je znašel. Kadar je nekega popoldneva ob vstopu v hišo Brodovih zbudil dremajočega prijateljevega očeta, je pomirjujoče dvignil roke in mežikajočemu gospodu mehko rekel: “Imejte me, prosim, za sanje.” Ko je postal strog vegetarijanec, je ribam v akvarijih govoril: “Zdaj si vas že lahko mirno ogledam, zdaj vas ne jem več.” Alkohola ni pil, tudi pozimi je spal pri odprtem oknu, do zdravnikov in zdravil je bil nezaupljiv, verjel je v naravo, ki bo spet vzpostavila ravnovesje ...

Še marsikaj izvemo, a dobro je, če se bralec zaveda, v spremni besedi opozarja prevajalec dr. Tomo Virk, da je Brod portret tu in tam obložil z lastnimi projekcijami, tudi kot strasten pristaš sionizma in sovražnik krščanstva.

Franz Kafka z zaročenko Felice Bauer

Pisala sta v Portorožu

Kafka si je nekoč zapisal: “Omejiti se moraš na to, kar brezpogojno obvladaš.” Čeprav je bil po izobrazbi pravnik, si nikoli ni želel postati odvetnik. Avtoritarnemu očetu si ni drznil predlagati, naj mu omogoči več svobode, mu dovoli za nekaj let v tujino: “Njegova energija je šla samo navznoter, kazala se je kvečjemu kot svojeglavost, pasivna žilavost. V tem je bilo mogoče videti njegovo tragično krivdo. Trpel je in molčal.”

Zaposlil se je v zavarovalnici, službo za preživljanje in umetnost pisanja pa strogo ločeval, možnost novinarskega poklica je odklanjal. Ni sodil med tiste, ki jim zadošča kratek spanec, zato se je vse bolj izčrpaval. Sodelavci so ga imeli radi in ga cenili, njemu pa se lastno strokovno delo - preprečevanje nesreč in obdelava pritožb podjetij - ni zdelo polnovredno. Je pa vsekakor “velik del svoje vednosti o svetu in življenju, pa tudi svoj skeptični pesimizem, dobil iz službenih izkušenj, iz stika z delavci, ki so utrpevali krivice, iz mukotrpnega uradniškega poslovanja, iz stagnirajočega življenja uradnih aktov”, poudarja Brod - ki mimogrede omeni svoj obisk Portoroža, kjer je leta 1912 s Felixom Weltschem pisal knjigo Zor in pojem. Pa tudi Kafka se v njegovih opisih tu in tam kaže soroden slovenskim pisateljem. Za glasbo ni bil nadarjen, a v stavkih izkazuje muzikalnost - kakor naš Kosmač! Bil je čeden, ženske je privlačil, pa vendar je na koncu ostal večni zaročenec - kakor naš Cankar!

Max Brod: Franz Kafka - biografija, prevedel Tomo Virk, LUD Literatura, 274 strani, cena 29 evrov

Hudo ga je prizadela “strašna inflacijska zima leta 1923”, bolehal in trpel je že sam, za povrh ga je prizadela stiska ubogih. “Tako strašno intenzivno je živel, da je v svojem življenju umrl tisočero smrti,” je dejala njegova zadnja ljubezen Dora Dymant. Izpolnila je njegovo predsmrtno željo in uničila nekaj rokopisov, nekaj so jih pozneje sežgali še nacisti, ki so v holokavstu pobili tudi pisateljeve tri sestre. Kafka, ki nikoli ni objavil lastne knjige, je vse do danes preživel po zaslugi Maxa Broda. Ta k sreči ni upošteval ukaza, naj vse rokopise sežge - zakaj jih ni že sam Kafka, sicer ni jasno, zato tem lažje vesti segamo po njegovih knjigah. Svetovne književnosti niso otežile, ampak jo obogatile.  

---