Groza odraščanja
Pozabite film, knjiga je vsaj 1400-krat boljša! Skoraj toliko strani je napolnil kultni grozljivi roman Tisto, ki ga je Stephen King pisal štiri leta in štiri mesece, 33 let pozneje pa ga imamo naposled še v slovenščini.
Tako obsežne pripovedi seveda ni mogoče stlačiti v film, krivico ji je delal že televizijski iz leta 1990, predlani pa še kinematografska uspešnica, ki bo prihodnji mesec dobila nadaljevanje. In štiri dni zatem, 10. septembra, bo osupljivo plodoviti Stephen King objavil nov, svoj šestdeseti roman The Institute. V slovenščini imamo četrtino njegovega romanesknega opusa, prvenca Carrie iz leta 1974 še ne, prav tako ne zelo cenjenega in obsežnega The Stand iz leta 1978, smo pa naposled dobili le nekaj strani krajšega in najuspešnejšega Kingovega, It (Tisto) iz leta 1986. Zaslužna sta prožna založba Beletrina in zlasti Marko Košan, umetnostni zgodovinar in likovni kritik, zaposlen v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pa tudi Kingov zvesti bralec in poznavalec. In zdaj še njegov prevajalec.
Prastaro zlo, ki žre otroke
Kakor oba po njem posneta filma se tudi roman začne s šestletnim dečkom v rumeni pelerini in njegovo ladjico iz časopisnega papirja, ki deževnega dne plava po obcestnem kanalu in nekoliko niže po ulici izgine v meteornem jašku. V njem že preži strašni klovn, utelešenje prastarega zla, morilec in jedec otrok ...
Zatem se roman razveja, kakor se film ne more. Tisto je nekakšen mlajši, a večji brat le malo starejše Kingove povesti The Body, po kateri je režiser Rob Reiner prav v letu izida Tistega, 1986, posnel popularen - in zelo dober - film Stand By Me. Tako v povesti kakor v romanu je King v glavnem junaku z umetniško svobodo naslikal mladostni avtoportret, dečka, bodočega komercialno uspešnega, a pri kritikih prav nič cenjenega pisatelja; v povesti se imenuje Gordie Lachance, v romanu Bill Denbrough. Oba sta travmatizirana zaradi bratove smrti, obema so v oporo prijatelji, ki v očeh malomeščanske večine veljajo za čudaške, v obeh knjigah se tovariši spopadejo z zlom, v obeh jim na pot stopijo rahlo starejši vandali, v obeh se otroci med vročimi poletnimi počitnicami morajo posloviti od otroštva, izgubiti nedolžnost ... In v obeh zgodbah se pripovedovalec v čas lastnega otroštva vrača iz trenutka pisanja: v povesti so junaki leta 1960 stari trinajst let, v romanu pa imajo leta 1958 enajst let, kakor jih je tedaj imel tudi King, letnik '47.
Iz '85 v '58 in nazaj ...
Je pa roman, tudi ta postavljen v pisateljevo rodno ameriško zvezno državo Maine, precej ostrejši in bolj zapleten, osnovna zgodba se razveja še v več stranskih.
King vseskozi prepleta dve dobi, iz leta '85 skače v '58 in se spet vrača v prihodnost, kar mu ne odpira le možnosti za vzporejanje Eisenhowerjeve in Reaganove Amerike, marveč tudi za podrobno opazovanje sedmih junakov tako v otroštvu kakor v odraslosti. Kakor se mestece Derry ne more otresti zla, ki se že od pradavnine vsakih 27 let zbudi in pride pobrat krvavi davek, tako tudi globoko v junakih tičijo njihovi strahovi in travme, ki jim Tisto le nastavlja ogledalo, kakor ga tudi kolektivnemu družbenemu zlu. Edino upanje v spopadu z njim so moč kolektiva, tovarištvo, solidarnost.
Zgodba občasno zavije na čudno stranpot, kjer zazeva kaka luknja v scenariju, in tudi v prevodu, ki je dober, sočen, tu in tam manjka vejica, zanemarjena je dvojina ... Sicer pa vse prej kot banalno čtivo bralca zlahka posrka vase, pred njim zaživijo junaki, vidi jih jasneje kakor v kinu in zazdi se mu, da je eden od njih.