Iztok Mlakar: “Slovenci smo narod s posebnimi potrebami”

Pepi Žbaradorija, Republika Palma de Cocco, Puntarska, Vandima, Pubi, usidma se, Karlo Špacapan, Beštija, Štefana in Bertolin, En glaž vina mi dej. Zbirka devetih pesmi, ki jih je Iztok Mlakar leta 1990 povezal v Štorije in baldorije, bo ta teden ob svoji 30-letnici končno zazvenela še z vinilne plošče.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

NOVA GORICA > “Eh, saj bi rad nastopil za vse, ampak Stožic ne bom šel polnit. To ne bi bil več moj koncert,” za mizo v primorski oštariji pravi Iztok Mlakar, ki ga je založba ZKP RTV Slovenije povabila na Ljubljanski grad. Tam bo v sredo in četrtek nastopil na dveh koncertih ob jubileju prvenca. Štorije in baldorije so 30 let po nastanku dočakale “vinilni natis na kvalitetni 180-gramski vinilni plošči z restavriranimi posnetki in novim masteringom, posebno izdajo za zbiratelje v omejeni, oštevilčeni nakladi”, so zapisali na založbi. Sočasno so v paketu cedejev Kvintologija ponatisnili vseh pet Mlakarjevih dosedanjih albumov: poleg prvega še Balade in štroncade (1994), Rimarije iz oštarije (2001), Romance brez krjance (2008) in najnovejšega Porkaeva! (2017). Mlakar je vse izdal pri ZKP RTV Slovenije in na vseh ga spremlja izvrsten glasbenik David Šuligoj.

Imate gramofon?

Iztok Mlakar

igralec, komedijant, kantavtor

“Moje pesmi so prišle veliko dlje, kot sem pričakoval. Največ mi pomeni, če jih ljudje začutijo kot svoje. Zame je največji kompliment, kadar mi rečejo: take pesmi bi pisal tudi jaz, če bi znal.”

“Ne. Imel sem ga, zdaj pa ga že nekaj časa nimam več. Ploščo bom moral poslušati pri kom drugem. Zanimivo, ko sem bil pred izidom prvega albuma, so bile moje sanje, da bi imel vinilko. Evo, dobil jo bom šele po tridesetih letih!”

Leta 1990 smo bili še v dobi kaset ...

“Opazil sem nekaj nenavadnega: na vsaki moji plošči in v vsakem gledališkem komadu se mora pojaviti beseda kalceta.”

“Plošče so se poslavljale, cedejev pa še ni bilo, izšel sem vmes, na najpreprostejšem, ljudskem nosilcu zvoka. Kar se mi je zdelo fajn! Ko je potem prišel cede, sem bil nekaj časa celo proti, ker se mi je zdelo, da bo to ekskluziven nosilec, samo za snobe. Pravili so mi, da moja kaseta velja za kultno - prva serija, modra. V ponatisu je bila rumena plastika.”

Tedanji direktor Založbe kaset in plošč Ivo Umek se v spremnem zapisu spominja, da je bil za izid kasete zaslužen urednik radijskega kulturno-zabavnega programa na RTV-ju, zdaj že pokojni Vili Vodopivec.

“V sobi nas je bilo šest: pet starih nuncev, ki so umirali, med njimi pa jaz z vodenimi kozami. Ampak ne mislite, da je bilo tam žalostno!”

“Vili se je iz tega hecal, pravil je, da pri nas za odkritje velja tisti, ki ga opazijo Ljubljančani. Bilo je konec osemdesetih let, v Števerjanu. Martinovanje, če se ne motim. Prišli so ljubljanski ertevejevci, snemali so prireditev, na kateri sva nastopila tudi David Šuligoj in jaz. Za Vilija je bila to rutinska oddaja, sploh ni šel v dvorano, poslušal je v kombiju. Najin nastop ga je pritegnil, stopil je do naju, spoznali smo se in se potem še večkrat družili, prijateljevali. Iskal je ... kantavtorje, kakor pravimo pri nas, čeprav mi ta izraz ni najbolj všeč. V angleščini se reče singer-songwriter. Italijani sicer rečejo cantautore, ampak poznajo tudi la canzone d'autore, kar mi je bolj všeč. Karkoli že, to je še zmeraj temelj. Marsikdo je kantavtor, a ga večina dojema drugače. Na primer, Pero Lovšin velja za pankerja, a je v osnovi kantavtor.”

Mnogi še zmeraj vihajo nos nad kantavtorji in celo vrhunskih nimajo za umetnike, primerljive s pesniki.

“Dobra kantavtorska pesem ni slabša od poezije. Seveda pa deluje drugače. Pogojno rečeno, človeka nagovori bolj direktno. Kot je rekel že Ježek: ‘Komiki ne sedimo med tistimi, ki imajo stanovanje na Parnasu in vikend na Olimpu. Naš prostor je spodaj, ob vznožju, kjer se navadni ljudje sprehajajo skozi nadloge svojih dni. In ni nas sram, da smo tu spodaj, da smo komedijanti.’ Ne vem, zakaj bi bilo to manjvredno in zakaj bi za umetnost moralo veljati samo nerazumljivo in nepopularno.”

In vendar velike Prešernove ni dobil še noben kantavtor!

“Mislim, da niti male ni dobil nobeden.”

Vi ste jo, ampak za “igralske kreacije in interpretacije lastnih avtorskih projektov”.

“In Ježek je veliko Prešernovo dobil za pravljice, ne za pesmi. Kantavtorsko delo je na meji, ker se dotika tudi popularne, lepše rečeno urbane kulture. Pri nekaterih narodih je ta veliko bolj razvita in jo tudi bolj cenijo, na primer Italijani, Nemci in še marsikdo. Ne delajo takih razlik kot pri nas, kjer je na piedestalu uradna kultura, ki je že v osnovi hermetična in namenjena samo izbranim, ne vpliva pa na skoraj nobenega. Pogosto niti na elito.”

Precej razburjenja je bilo, ko je Bob Dylan dobil Nobelovo nagrado za književnost ...

“Podobno je bilo, ko jo je dobil Dario Fo. Ker ima v opusu same komedije, nobene resne drame ni napisal. Obrni kakor hočeš, Bob Dylan je eden največjih pesnikov. Je narobe, ker svoje pesmi prepeva? Ne pozabimo, da so poezijo na začetku peli, to ni njegov izum. Danes pa so nekateri prepričani, da pesnik ne more nastopati s kitaro in da so dobri samo tisti, ki svoje pesmi objavljajo v knjigah, v 200 izvodih, od katerih jih gre polovica naravnost v reciklažo. Nikakor ne trdim, da je vsa ‘visoka’ umetnost taka, ampak marsikaj deluje po principu cesarjevih novih oblačil: noben ne ve, za kaj sploh gre, ampak noben tega ne bo povedal. Kantavtorstvo deluje drugače, gre naravnost v ušesa. In če je pesem dobra, se ljudi dotakne, jim pomaga. Zanimivo, tudi mnogi tisti, ki prisegajo na ‘visoko’ kulturo, imajo radi popularno, dotakne se jih, je tudi njihova - ampak jih je to sram priznati.”

Pa vendar zase ne morete reči, da niste cenjeni. Nasprotno, zelo ste cenjeni, nikakor ne samo med ljudstvom!

“Sem, sem, pravim samo, da pri nas kultura za širše množice ne dobi veljave kakor drugod. Kar je pomembno. Poglejte Italijane, kako so ponosni na svoje kantavtorje! Nihče ne bo rekel, da Fabrizio De André ni pesnik.”

Ali pa Francesco De Gregori.

“Ali pa Lucio Dalla, ki je na stara leta pisal krasne pesmi.”

Italijani imajo tudi več kantavtorjev, ki so vrhunski intelektualci, celo univerzitetni profesorji. Tu so Roberto Vecchioni, Franco Battiato ...

“... pa Francesco Guccini, ki mu celo pravijo il Professore. Še v osemdesetih letih mi je bilo nenavadno, da v Italiji kompilacije tujih glasbenikov kljub vsem uvoznim dajatvam stanejo manj kot njihove kantavtorske plošče.”

Zanimivo je tudi, kakšno pozornost namenjajo svojim mojstrom. Pred osmimi leti je Adriano Celentano na sanremskem festivalu imel zelo dolg družbenokritični monolog. Pri nas si kaj podobnega težko predstavljamo.

“Po mojem bi se po takem govorcu usulo. Kot se je zdaj po Magnificu, ki je na proslavi ob kulturnem dnevu pel apokrifnega Prešerna. Ni zanesljivo, da je te kosmate verze res napisal Prešeren, lahko da so jih drugi, to se je dogajalo. Ampak zanimivo je, da so v 19. stoletju to imeli za kvante, ki so jih nekateri mirno pustili skozi, v 21. stoletju pa okrog istih verzov toliko prahu!”

Moti nas, če je proslava duhamorna, moti nas, če je preveč humorna ...

“Moti nas vse. Slovenci smo narod s posebnimi potrebami.”

Ha!

“To lahko tudi zapišete.”

To bo najbrž kar naslov.

“Ha!”

“Nekaj mi je manjkalo”

Če Štorije in baldorije praznujejo 30 let, so torej nastale v osemdesetih letih.

“Prve pesmi leta 1983, kmalu potem sem se začel s kitaro klatiti po oštarijah.”

Je bilo pa za album treba narediti izbor, najbrž ste imeli več kot devet pesmi, a ne?

“Zmeraj je potreben izbor, tudi pri naslednjih albumih je bil. Zmeraj je nekaj pesmi v rezervi, vmes je tudi kakšna, za katero nisem najbolj prepričan, da je v redu, in so tudi take, ki bi lahko šle na album, ampak bi se potem vse skupaj preveč prevesilo na eno stran, ne bi bilo ravnotežja.”

Kaj pa glasbila? V osemdesetih, ko se je razcvetela moderna tehnologija, ste vztrajali pri akustiki.

“V Novi Gorici so lokalni glasbeniki popadali po tleh od smeha, ko so videli Davida in mene, ki v studio vlečeva harmoniko. Pa klasično kitaro, kontrabas ... Ampak nekaj let pozneje so tudi rock bendi imeli harmoniko! Nikoli me ni zanimalo, kaj je moderno, iskal sem, kaj najbolj ustreza pesmim. Izhajal sem iz gledališke izkušnje, hotel sem si še več stika z občinstvom in ljudem dati nekaj ... svojega. V gledališču igraš, kar so jih napisali drugi, tam je tvoja vloga transformativna, pri interpretiranju lastnih pesmi pa je performativna. V tistem času mi je nekaj manjkalo. Nisem edini, še marsikdo pravi, da je začel pisati pesmi, kakršne bi sam poslušal. Takrat si na eni strani imel rokenrol, na drugi oberkrainerje in bilo je še nekaj, čemur so pravili šanson - prijeli so antologijo slovenske lirike, vzeli ven nekaj pesmi in jih uglasbili. Ampak to še ni šanson, daleč od tega! Že na akademiji sem čutil tudi, da mi samo igralstvo ne bo zadoščalo. V študentskem naselju so nastajale pesmi, prva, druga, tretja ... Včasih je pesem sprožila ena sama beseda, včasih kakšna štorija. Štefana in Bertolin je nastala leta 1983, ko sem imel 22 let.”

Na ovitku tako kasete kakor cedeja je Bertolin zapisan kot Bartolin.

“Ni prav, je napaka. Zmotili so se tudi na sprednji strani ovitka kasete - pod ilustracijo je črno, a bi moralo biti belo. Ko je avtor ilustracije Slavko Furlan to videl, je popenil.”

Nekatere pesmi zvenijo kot izpovedi veliko starejšega možakarja, na primer ljubezenska Vandima.

“Ta je nastala nekoliko pozneje, ampak tudi v Ljubljani. Tam so nastale tri, štiri pesmi. Zanimivo, Vandima je edina, ki je nastala ponoči. Ponavadi delam dopoldne, tudi popoldne, ne pa zvečer ali ponoči, takrat mi ne gre. Ampak Vandima je bila očitno v meni že dlje, ker se spomnim, da sem se usedel in je šla takoj iz mene.”

Takrat ste bili še mladi in neporočeni, pa ste že bežali v spomine na strastno noč iz mladih let.

“Ni treba vsega doživeti, bistvena je empatija. Da znaš gledati z očmi drugih. In vpijati izkušnje drugih. Pri trinajstih letih sem zbolel za vodenimi kozami, na taborjenju na Hrvaškem, nekje pri Karlovcu. Tri, štiri dni so potrebovali, da so ugotovili, kaj mi je. Najprej so me futrali samo z vloženimi paprikami, češ da imam alergijo. Potem so me dali v stacionar, v ambulanto z nekaj posteljami. V sobi nas je bilo šest: pet starih nuncev, ki so umirali, med njimi pa jaz z vodenimi kozami. Ampak ne mislite, da je bilo tam žalostno! Kje pa, ti dedci so obujali spomine na svoje ljubezenske dogodivščine. Šli so v detajle, njihove zgodbe so bile in smešne in žalostne. Najbrž se je že tam začela Vandima. Kdo bi vedel, kako gre to. Koščki štorij, ki jih slišiš, se usedejo vate, se pomešajo s tvojimi izkušnjami in ven pride nekaj čisto tretjega, novega. Zanimivo, včasih so poslušalci prepričani, da je popolnoma resnična zgodba, v kateri je marsikaj izmišljenega. Kadar pa poješ o resničnih dogodkih, ti rečejo: ej, ma tukaj si pa vseeno malo pretiraval.”

Vseh devet pesmi na vašem prvencu se je prijelo, vse po vrsti so danes klasike ...

“Če že omenjate to besedo, klasika - tudi teme, o katerih pojem, so klasične, nič novega niso. Kar ni naključno, najbrž je razlog, da ljudje o nečem govorimo, pišemo, pesnimo, prepevamo znova in znova, o čem drugem pa nikoli. V svojih štorijah govorim o tistem, kar je vredno pozornosti že od pamtiveka: o ljubezni, življenju, smrti, krivicah ... Seveda, govoriti ne smeš kar vsevprek, paziti moraš, da ima štorija uvod, jedro in zaključek, po potrebi tudi presenetljive zasuke in še kaj. Opazil sem tudi nekaj nenavadnega, česar si ne znam čisto pojasniti: na vsaki moji plošči in v vsakem gledališkem komadu se mora pojaviti beseda kalceta. Včasih je nogavica metafora, včasih je omenjena samo mimogrede, kot vsakdanji predmet ... Se mi zdi že kot Hitchcock, ki se je za hip pojavil v vsakem svojem filmu. Ampak to so drobnarije, pomembno je, da je v pesmi vse na svojem mestu. Če je, potem pesem pride do človeka, se ga dotakne in se mu pokaže kot resnična. Kar tudi je! Kaj poveš, je seveda pomembno, ampak nič bolj od tega, kako to poveš. Z dialektom oziroma z mešanico primorskih narečij sem takoj med ljudmi, govorim kot oni, ne pa s piedestala, ex cathedra. Knjižna slovenščina je čudovita, z njo imam v gledališču velikokrat priložnost delati, tu krasno tečejo rime, ritmi in vse drugo. Ampak če se pretirano oklepaš pravil, lahko zazveniš preveč čisto, manjka nekaj tiste usedline, čisto malo umazanije, zaradi katere je tudi pesem prepričljivejša, bolj življenjska. Ampak pojasnjevanje pesmi ni najbolj pametno početje. Me spominja na tisto: o anatomiji mačke boš gotovo največ izvedel, če mačko razrežeš, odpreš in pogledaš, kako je sestavljena - ampak mačka bo umrla.”

Mojzes je že vedel

Dobrih pesmi res ni treba pojasnjevati. Na primer čudovitih verzov v pesmi En glaž vina mi dej: “Preveč rad sem te imel, da bi ti rekel ostani, ma da bi vsaj jokat znal.”

“Vsak si najde svoje. Nekaterim so še bolj všeč tisti o zvezdah: če katera ugasne, kos neba z njo umre.”

Prav te je že leta 1990 v članku, ki ga je objavil v Primorskih novicah in bo zdaj ponatisnjen na ovitku vinilne plošče, citiral Peter Semolič. Pripomnil je, da bi pesem En glaž vina mi dej natisnili v kaki antologiji, če Slovenci ne bi bili Slovenci, ampak na primer Francozi.

“Lahko bi ga natisnili, ampak po zapisu in tovrstni objavi ne vidim kake posebne potrebe. Svojih prvih pesmi tudi ne povzdigujem nad poznejše. Imam jih samo za začetek zgodbe, ki jo pripovedujem že kar nekaj časa.”

Pa kdaj pomislite, na koliko življenj ste vplivali z njimi?

“Vplivale so, ker so pravi čas prišle na pravo mesto.”

Zadnjič so na pogrebu zapeli več pesmi, ampak pokojnikovim svojcem so se solze ulile, ko je zazvenela En glaž vina - ta je bila očitno njegova.

“Neki pevci so mi povedali, da so jih na pogrebu prosili za mojo Sočo. Pevci so bili v dvomih, rekli so, da se utegne komu zdeti čudno, ampak svojci so vztrajali: ta mu je bila najljubša! In tako so na pogrebu peli: ‘Če štronco rodiš se, štronco umreš.’ Tudi prav, zakaj pa ne. Vem, da so moje pesmi marsikomu blizu, ampak o tem ne razmišljam kaj dosti, ne bi daleč prišel. Prišle so v pravem trenutku, kakor so prej Ježkove, Pengovove, Mefove, Brecljeve ...”

Nekako kakor Brecljev kultni Cocktail naj bi po prvotnih zamislih zazvenele tudi Štorije in baldorije. V spremnih zapisih na ovitku vinilke se Ivo Umek in vi spominjata sestanka z Mojmirjem Sepetom ...

“Vili Vodopivec in Ivo Umek sta navijala za orkestralne aranžmaje, kakršne je Bojan Adamič napravil za Brecljev Cocktail. Kot mulotu mi je seveda godila misel, da bi moje pesmi aranžiral veliki Mojzes. Čeprav sem nekje v sebi čutil, da to ne bi bilo najbolj prav. Nisem prepričan, da bi se dobro izšlo, če bi se gospod Sepe odločil za sodelovanje. Ampak po poslušanju mojih pesmi je rekel, da ne bo naredil nič. Najprej sem bil skoraj užaljen, mislil sem, da se mu zdijo slabe ali da mu je po častjo sodelovati z mano. Ne, modro je presodil, da morajo iziti takšne, kakršne so, brez orkestra. Da jim ni mogoče dodati ničesar, kar bi jih izboljšalo. David in jaz sva za sabo imela že veliko nastopov, kar se je pesmim poznalo. Imele so dinamiko, ki bi jo težko prenesel na big band. Za tarantelo potrebuješ harmoniko in ljudski tango težko igra simfonični orkester.”

Na ovitku vinilke bo tudi članek Katje Roš, ki je leta 1990 za Delo poročala s koncerta na Ljubinju. Omenila je tudi pesem, v kateri ste prepevali o nonotu iz Zakojce.

“Res je, na koncertih sem jo prepeval, a sem jo potem kot še kakih šest drugih pesmi opustil, nisem jih posnel. Ta o nonotu je bila nekakšna predhodnica pesmi Čikorja in kafe. Vsem je bila všeč, meni pa ne, nekaj mi je še manjkalo. Kot pri flaški vina rečeš: saj je bilo dobro, ampak če bi počakali, da se še malo postara, bi bilo še boljše. Zato rad rečem: dajmo še malo počakati.”

Oštarijski upor

Poleg ljubezenskih se je na prvi album uspelo uvrstiti še več pesmi upora: Pepi Žbaradorija, Puntarska, Pubi, usidma se in Karlo Špacapan.

“Ja, ampak to je bolj tak, oštarijski upor, ne kak revolucionarni s programom.”

Ste že opazili, da je ob Borisu Pahorju najslavnejši Primorec, ki se je uprl vsem trem totalitarizmom, tako fašizmu in nacizmu kakor komunizmu - vaš Karleto Špacapan?

“Ha! No, če bi pesem napisal danes, bi se morda uprl še četrtemu režimu, današnjemu. Ali pa bi vsaj godrnjal. Moji liki niso revolucionarji, v njihove štorije ne tlačim ideologije, prav tako pesem noče biti vizionarna. Je le odslikava življenja, kakršno je. In ljudi, kakršni so.”

Včasih jezni.

“Ja, nezadovoljstvo ljudi, ki ga opaziš, spraviš v verze, svet si ogledaš iz različnih kotov in še drugim pokažeš, kaj vidiš. Kot pravim, pisal sem pesmi, kakršne bi tudi sam rad poslušal. Res si nisem predstavljal, da bodo tudi drugim pomenile toliko. Ne da si tega nisem želel, nasprotno, seveda sem si, ampak moje pesmi so prišle veliko dlje, kot sem pričakoval. Največ mi pomeni, če jih ljudje začutijo kot svoje. Zame je največji kompliment, kadar mi rečejo: take pesmi bi pisal tudi jaz, če bi znal. Všeč mi je tudi, kadar me vprašajo, ali je štorija resnična. Ni, izmislil sem si jo.”

Najbrž vam je že marsikdo rekel, da je poznal resnična Štefano in Bertolina.

“Pa tudi kakih šest Marjanov Benedetičev iz pesmi Marjo Špinel so že našli. In na vsak način hočejo, da sem v politiku Ivu Balili opisal Iva Hvalico. Ne, nisem, ker Hvalica ni konvertit. Resničnega modela za tega politika nisem imel, me je pa seveda gotovo sprovocirala še kako resnična politika. Pesem Čikorija in kafe sta navdihnili štoriji starih staršev tako po materini kakor po očetovi strani, Šuolne pa sem napisal, ko mi je umiral oče. Šele tik preden je umrl, sem spoznal, kako močno je povezan z mamo. In zanimivo, takrat sem pisal komedijo Pašjon in ugotovil, da pesem lahko govori tudi o ljubezni med Marijo in Jožefom.”

Je bila katera od vaših pesmi staršem še posebej ljuba?

“Starši so bili privrženci tipične slovenske vzgoje: svojega nikoli ne hvaliti! Ampak oče ni mogel čisto skriti, da mu je kaj všeč. Mi je pa zmeraj povedal, kaj so mu drugi rekli o meni, nikoli kaj si on misli. Potem pa imamo Slovence z občutkom, da nismo ljubljeni! Saj veste, kaj pravijo za nas, komedijante: ker imamo občutek, da nismo bili dovolj ljubljeni, moramo vsak večer narediti čarovnijo, napolniti dvorano in doseči, da nas imajo vsi v njej radi.” (smeh)


Najbolj brano