Izjemna pripoved o življenju dveh ljudi

Pred Lokarjevo hišo, v kateri sta Lokarjeva galerija in pisateljeva spominska soba, bodo nocoj odprli Lokarjevo pot, z jutrišnjim pohodom po njej pa sklenili niz dogodkov ob 130. obletnici rojstva zdravnika in pisatelja Danila Lokarja. Leto zaokrožuje četrta knjiga iz njegove zapuščine, Dnevnik 1943-1945, ki prvič predstavlja pisatelja med vojno.

Predstavitev Dnevnika 1943-1945 so  pospremili  s predavanjem  
zgodovinarja Matica Batiča o odmevu fašizma in italijanske oblasti  
na Primorskem v Lokarjevih delih.  Foto: Alenka Tratnik
Predstavitev Dnevnika 1943-1945 so pospremili s predavanjem zgodovinarja Matica Batiča o odmevu fašizma in italijanske oblasti na Primorskem v Lokarjevih delih.  Foto: Alenka Tratnik

AJDOVŠČINA > Slovenska pisateljska pot danes dobiva nov odsek, Lokarjevo pot. Dobrih šest kilometrov dolga pot vodi izpred Lokarjeve hiše, kjer sta pisateljeva spominska soba in Lokarjeva galerija, čez Lavričev trg do Lokavščka in proti izviru Hublja, od tam pa nazaj na izhodišče. V krožno pot so povezali številne točke, ki jih je Danilo Lokar (1892 - 1989) omenjal v dnevnikih in kjer so se rojevale njegove zamisli za literarna dela.

Pobudo je z Društvom slovenskih pisateljev uresničila Lavričeva knjižnica Ajdovščina, ki hrani pomemben del Lokarjeve literarne zapuščine, v okviru dogodkov ob 130. obletnici rojstva zdravnika in pisatelja. Oziroma, kot pravi poznavalka Lokarjevega literarnega dela Ivana Slamič, “človeka, ki je postal zdravnik, pa je želel biti predvsem umetnik, pisatelj”.

To občutenje je Lokar izpovedal tudi v dnevniških zapisih iz medvojnega obdobja, ki jih je Lavričeva knjižnica letos izdala v knjigi Dnevnik 1943-1945. Gre za četrto knjigo iz pisateljeve zapuščine in drugo, kjer se Lokar javnosti razkriva skozi dnevniške zapise. “Dnevnik 1943-1945 nam pomaga razumeti pisatelja v času vojne, pa tudi duha časa,” je prepričan direktor knjižnice Artur Lipovž.

Delo, pod katerega se je kot urednica podpisala Ivana Slamič, se začne z Medejskim dnevnikom, z zapisi od 5. julija do 19. septembra 1943, ki jih je Lokar beležil med konfinacijo do kratke vrnitve v Ajdovščino. Drugi, obsežnejši sklop, predstavlja Partizanski dnevnik, ki zajema obdobje od 24. septembra 1943 do 4. maja 1945 in je bil do nedavnega neznanka.

Kot pravi Slamičeva, je nastajal vsaj v treh fazah, s končno v obliki čistopisa, iz česar gre sklepati, da je Lokar spomine na medvojni čas želel izdati v knjigi. “Ampak verjetno ne bi izšla, ker so nekatere sodbe izredno kritične,” pravi.

Lokarjeve zapiske ocenjuje kot izjemno pričevanje primorskega izobraženca o odhodu v partizane. Še posebej jo je navdušil opis poti z Vojskega v Belo krajino. “Ta pot se mi je zdela neverjetna, naravnost filmska, pravi road-movie. Dnevnik je popolna literarizacija in se bere kot hibridni oziroma celostni roman. V resnici je izjemna pripoved o življenju dveh ljudi od septembra 1943 do maja 1945,” je o knjigi še povedala Ivana Slamič.


Najbolj brano