Rekvijem Benečiji

Če so porabski Slovenci z Oroslanom Matjaža Ivanišina dobili svoj film, so ga z Zgodbami iz kostanjevih gozdov Gregorja Božiča dobili tudi beneški Slovenci.

“Sveti trije kralji” (Marko Brecelj, Matija Solce in Janja Majzelj) v 
Zgodbah iz kostanjevih gozdov ponazarjajo ločnico med svetom 
živih in svetom mrtvih.
“Sveti trije kralji” (Marko Brecelj, Matija Solce in Janja Majzelj) v Zgodbah iz kostanjevih gozdov ponazarjajo ločnico med svetom živih in svetom mrtvih. 

Zgodbe iz kostanjevih gozdov je navdihnila gledališka igra Rekvijem Izraelca Hanoha Levina, ki je motive črpal iz treh zgodb Antona P. Čehova, Gregor Božič in soscenaristka ter producentka Marina Gumzi pa sta zgodbo prenesla v od boga pozabljeno Benečijo po drugi svetovni vojni, kjer je bila večina prebivalstva pahnjena v revščino in pozabo zaradi odmaknjenosti in težke dostopnosti.

Dežela, ki je slovela po kostanjih

Podobno kot v Rekvijemu ima osrednjo vlogo v Božičevem režijskem celovečernem prvencu izdelovalec krst oziroma “škrti mizar” Mario Salamant (Massimo de Francovich), ki v jeseni življenja po “čehovsko” prešteva prihranke, ki venomer usihajo, ter ob umirajoči ženi pripravlja načrt za izdelavo njene krste. Kot simbol teh krajev, ki so že od nekdaj sloveli po kostanjih, v zgodbo vpeljeta še “zadnjo kostanjarko” Marto (Ivana Roščić), ki tega sadeža nima več komu prodati, njen srčni izvoljenec pa je odšel s trebuhom za kruhom v Belgijo, kjer je najverjetneje za drobiž garal v enem od tamkajšnjih rudnikov. Dneve preživlja med delom v kostanjevih gozdovih, tudi v njej pa vse bolj raste želja po odhodu. Nekega dne ji Salamant pomaga iz potoka prestreči kostanje, ki so ji ušli v vodo, in kasneje pokaže, da škrti mizar vendarle premore nekaj srčnosti.

Pravljica o odhajanju

Božič, ki je bil tudi v ekipi montažerjev, zelo gladko in nevsiljivo preklaplja med različnimi časovnimi ravnmi, in sicer med časi, ko je v Benečiji še sijal žarek upanja in so se ljudje veselili, in časom po drugi svetovni vojni, ko je ta dežela pozabljena, temačna, siva, zapuščena in neprijazna. Ker pa so Zgodbe iz kostanjevih gozdov tudi pravljica o odhajanju in umiranju, sta Božič in Gumzijeva vpeljala še posmrtno dimenzijo. “Sveti trije kralji” (Marko Brecelj, Matija Solce in Janja Majzelj) v filmu opravljajo nekakšno vlogo revizorjev ob iztekajočem se Salamantovem življenju in ponazarjajo ločnico med svetom živih ter svetom mrtvih.

Njun rekvijem Benečiji sta Božič in Gumzijeva prepredla še s številnimi simboli, ki ponazarjajo to deželo; od jedi, ki se znajdejo na mizah (preprosta bela polenta, jota), danes pozabljenih poročnih skrinj, igranja more do velikega pomena kostanja, s katerim (simbolnim pogrebom) se začne in konča film. Tudi skozi fotografijo (Ferran Paredes Rubio) in izbiro večinoma zelo temačnih barv se še dodatno izrisuje podoba neobljudene in depresivne pokrajine, katere najboljši časi so že zdavnaj mimo. Avtorja sta se v filmu izognila tudi kakršnikoli politični konotaciji in, na primer, vlogi Benečije na prepihu med vzhodnim in zahodnim blokom. Težke zgodbe tamkajšnjih prebivalcev sta raje ovila v tančico pravljične magičnosti in ločnico med realnostjo, sanjami ter domišljijo spretno zabrisala.

Pomenljivo je tudi, da najboljša slovenska filma letošnje bere - Zgodbe iz kostanjevih gozdov in Oroslan Matjaža Ivanišina, pri katerem je bil direktor fotografije prav Gregor Božič, vsak na zelo svojstven način obravnavata pozabljene kraje in njene prebivalce, ki jih slovenska kinematografija doslej ni prepoznala za dovolj atraktivne. Morda Ivanišin in Božič ter pred njima še Rok Biček napovedujejo novo dobo slovenskega filma, ki se bo končno oddaljil od neprepričljivih in vzhodnoevropsko dekadentnih socialno realističnih dram.


Preberite še


Najbolj brano