Odličen domač “recept”: gozd in staroverska mistika

Nedeljski večerni termini na prvem programu Televizije Slovenija bodo še mesec in pol rezervirani za najnovejšo osemdelno slovensko televizijsko serijo Trigrad, ki je po prvih dveh delih sodeč pokazala občuten korak naprej od novejših domačih nadaljevank (Jezero, Dolina rož, Primeri inšpektorja Vrenka) in se v režijskem smislu precej suvereno spogleduje s sodobno evropsko produkcijo nadaljevank v tako imenovanem žanru skrivnostnih dram (The Returned, The Third Day). Serijo so aprila predstavili tudi na Series Mania Forum v Lillu v Franciji v družbi najbolj obetavnih nadaljevank iz regije.

V seriji Trigrad, ki je nastala pod okriljem producentske hiše Sever&Sever in v režiji Sonje Prosenc, je v ospredje postavljen doslej precej spregledan potencial v domači filmski produkciji - bujno bogastvo slovenskih gozdov in z njimi povezane skrivnostne mistike. Gozdovi (snemali so v okolici Vrhnike), ki imajo v Trigradu osrednjo vlogo, že dokazano burijo filmsko domišljijo, pomislimo samo, na primer, na kultno nadaljevanko Twin Peaks ... Mimogrede, tudi Trigrad se “diči” z lesno-predelovalnim obratom, žago, ki čaka na boljše čase, župan pa sanja o luksuznem turizmu v objemu neokrnjene narave, a avtorji serije niso ubrali multižanrskega nadrealističnega pristopa, temveč so ustvarili polnokrvno skrivnostno dramo, ki so jo začinili še z enim, v slovenskem filmu spregledanim in prav tako avtohtonim elementom - staroverstvom.

Izvirni scenarij

Trigrad je za razliko od prej naštetih slovenskih nadaljevank, ki so filmske predelave literarnih del, nastal na podlagi izvirnega scenarija. Idejo zanj sta dobila Nina Zupančič in Gregor Fon, kasneje pa se jim je pri pisanju scenarija pridružila še Sonja Prosenc, ki se je po celovečercih Drevo in Zgodovina ljubezni s Trigradom prvič podala v svet televizijskih serij.

Že v prvih uvodnih sekvencah po odlični najavni špici z deli slikarke Tine Dobrajc in glasbo dua Silence opazimo staroverske sledi in ostaline nekega rituala, polagoma pa izvemo tudi, da se je globoko v gozdu usodno poškodoval nek pohodnik. Ta smrt je sicer precej v ozadju zgodbe, saj, kot pravijo domačini, je še eden od mnogih turistov, ki so precenili svoje sposobnosti. Glavni dogodek na vasi je namreč prihod arhitekta Črta (Marko Mandić), ki se po 35 letih oglasi v Trigradu, da bi čim hitreje prodal očetovo zapuščino - hišo in del gozda, boršta, ki ima pri domačinih zelo poseben pomen oziroma pri nekaterih zbuja posebne apetite.

Župan (Gaber Trseglav) bi izkoristil njegovo neokrnjeno naravo za smučarski turizem, podjetna županova ljubica Helena (Mirjam Korbar), ki je prva v vrsti za nakup območja, bi ohranila njegovo prvobitnost, a kot lastnica tamkajšnje žage, ki jo vodi njen sin (Jernej Kogovšek), je v precepu. Tu je še Jasna (Katarina Stegnar), članica tamkajšnje enote GRS in Črtova prijateljica iz otroštva, ki doma skrbi za nepokretno mamo, katera ohranja “izročilo” boršta, in jo zelo skrbi usoda tega dela gozda ... Zgodba se, kot omenjeno, osredišči okoli Črta, ki z očetom očitno ni imel najboljšega odnosa, precej bledo pa se spominja svojega odraščanja v Trigradu. V vaški gostilni kmalu spozna nekaj domačinov in, kot se za kraj šika, pregloboko pogleda v kozarec in se naslednje jutro samo v spodnjicah (brez tega z Mandićem v glavni vlogi tudi ne gre) prebudi na neki jasi ... Od te točke dalje Črta povleče v nepojasnjene skrivnosti njegove družine in mističnega boršta, ki ga zvabi vase.

Odlična fotografija

Že v prvih dveh delih zelo izstopa fotografija Mitje Lična, ki je zelo dobro ujel auro enigmatičnosti gozda in postregel z vrsto zelo ličnih posnetkov s ptičje perspektive. Za oboževalce zasedbe Silence utegne biti njihova glasbena spremljava precejšnje, a zelo pozitivno presenečenje, saj tokrat postrežejo s precej drugačno, bolj ritualistično obarvano zvočno paleto. Glede scenarija se ekipa drži modrega načela manj je več in polagoma razkriva ozadja likov, predvsem pa očitno precej travmatično, nepredelano Črtovo otroštvo v Trigradu ...

---