Erotična drama kot politična gesta

V Štihovi dvorani Cankarjevega doma so sinoči krstno uprizorili dramo To jabolko, zlato večstranske primorske gledališke ustvarjalke Simone Semenič. Noviteta v slovenski prostor vnaša nov žanr - erotično dramo, ki spremlja tri ženske v različnih življenjskih obdobjih z različnimi seksualnimi željami in hrepenenji. Predstavo je režiral Primož Ekart.

LJUBLJANA > Čustveni naboj za uprizoritev teksta, za katerega je bila Simona Semenič nominirana za Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo, je predstavljala Rafaelova slika Tri gracije, ki prikazuje gola dekleta z jabolkom v roki, pravi režiser Primož Ekart. Erotična drama slovenske avtorice po njegovih besedah ni le novost, ampak jo sam doživlja tudi kot “subverzivno politično gesto”, saj govori o ženskah, “ki niso travmatizirane, ki niso žrtve in ki niso objekt moškega dojemanja sveta”.

Sočna odrska hvalnica užitku

Kot piše v gledališkem listu, je jabolko kot krščanski simbol grešnosti, v katero je zagrizla neposlušna Eva in tako pogubila človeštvo na veke vekov, v drami Simone Semenič “olupljeno tisočletij represije (ženske) spolnosti. Sad spoznanja nam namesto ideje, 'da je telo umazano, grešno, da je užitek stvar slabosti, da je želja po dotiku nizkotna, manjvredna, da je mesenost dotik pekla', v okušanje nudi sočno hvalnico užitku”.

Med nastajanjem predstave so se po režiserjevih besedah soočali z lastnimi zidovi in predsodki, z njimi pa se bo po njegovih predvidevanjih soočilo tudi občinstvo. Pri tem so eksplicitno erotiko, ki je zajeta v besedilu, skušali predstaviti na gledalcu prijazen način.

Jezik je, kot pravi lektorica Maja Cerar, izrazito sočen, besedilo pa po tej plati svojstveno in so se ga pri uprizoritvi tudi držali. Mestoma so po njenih besedah nekatere stvari spremenili in jih prilagodili igralcem zaradi pristnosti, iskrenosti in prepričljivosti.

Kot še piše v gledališkem listu, ženske v predstavi “slalomirajo med željo in obvezo, zaupnostjo in odtujenostjo, intimnim hrepenenjem in družbenimi pričakovanji, med prav in narobe, med vrhunci in 'morjem žalosti'”.

Četrti ženski lik je Sanja, ki ga je po besedah asistentke dramaturginje Helene Šukljan mogoče interpretirati kot sanje ali alter ego vseh treh protagonistk, pojavlja pa se tudi župnik, h kateremu se vse tri zatekajo.

V predstavi, ki je koprodukcija med Cankarjevim domom, ljubljansko Dramo in Mestnim gledališčem ljubljanskim, nastopajo Barbara Cerar, Mirjam Korbar, Nika Rozman, Mia Skrbinac in Primož Vrhovec. Vsi so na nedavni novinarski konferenci izpostavili, da gre za zanimiv projekt, ki bo morda razbil kakšen predsodek.

Dramaturginja je bila Simona Hamer, kostumografinja Jelena Proković, avtorja glasbe Primož Hladnik in Boris Benko iz dua Silence, koreografinja pa Rosana Hribar. Svetlobo je oblikoval Andrej Hajdinjak.

O ustvarjanju Simone Semenič v treh revijah

Simona Semenič (1975), Ajdovka, ki že več kot dve desetletji živi in ustvarja v Ljubljani, je ena najbolj profiliranih slovenskih dramatičark ta hip in v sodobni slovenski dramatiki nasploh. Prejemnici več Grumovih nagrad za najboljšo izvirno dramsko besedilo in prejemnici nagrade Prešernovega sklada leta 2018 bodo posvečene tudi nove številke treh teatroloških revij, Adept, Maska in Amfiteater. Njihov izid bodo 19. decembra pospremili z dogodkom na Novi pošti v Ljubljani, je povedala sourednica Maske Alja Lobnik.

---