Če bi Hollywood ubral drugačno pot …

Najnovejša Netflixova nadaljevanka Hollywood obravnava zlato dobo “tovarne sanj” po drugi svetovni vojni, ki jo avtorja Ryan Murphy in Ian Brennan (Glee, Scream Queens) izpričata skozi fiktivni okvir zgodbe - druščino mladih entuziastov, ki se trudijo prebiti skozi puritanski, rasistični, homofobni hollywoodski filmski sistem in ga liberalizirati.

Druščina, ki si je prizadevala za drugačen Hollywood.
Druščina, ki si je prizadevala za drugačen Hollywood. 

Nadobudne filmske igralce Jacka Castella, Camille Washington, Royja Fitzgeralda in režiserja Raymonda Ainsleyja združi scenarij Archieja Colemana, ki nosi naslov Meg in se delno naslanja na resnično, tragično zgodbo igralke Peg Entwistle, ki je leta 1932 naredila konec svojemu življenju s skokom s slavnega napisa Hollywoodland. Archie, ki se je prepoznal v njenem boju za afirmacijo v Hollywoodu, je kot popoln disident, temnopolt in še gej za nameček, dejal, da želi zgodbo Hollywooda napisati na novo. V omenjeni druščini je sicer edinole nekdanji marinec Jack izpolnjeval heteronormativne, belske hollywoodske standarde, preostali so bili takšni ali drugačni odpadniki sistema. Temnopolta Camille se kljub svojemu nespornemu igralskemu talentu prebija z vlogami služkinje, s katerimi Hollywood utrjuje rasistično reprezentacijo temnopoltih, Raymond ima filipinske korenine in želi s svojimi filmi preseči rasistične delitve, Roy Fitzgerald oziroma Rock Hudson, ki je v tej druščini prevratniških entuziastov edini resnični lik, pa skuša svobodno živeti s svojo homoseksualnostjo.

Plenilski agent Rocka Hudsona

Prav homoseksualnosti pa dasta avtorja presenetljivo precejšen poudarek, saj njun Hollywood lahko poleg želje po dekriminalizaciji homoseksualnosti po drugi svetovni vojni v ZDA “beremo” tudi kot #metoo različico za homoseksualne plenilce v filmski industriji. V tem pogledu ima osrednjo vlogo še en resnični lik, slavni iskalec filmskih talentov in agent Henry Willson, ki je med svojimi varovanci imel tudi omenjenega Rocka Hudsona. Njunemu odnosu je posvečenega precej prostora, avtorja pa jasno pokažeta, da so bile v tedanjem času homoseksualne spolne usluge neizbežno “plačilno sredstvo” in marsikje edini način, da si se prebil v filmski sistem. V tem pogledu je imel sprva največ težav Jack Castello, ki ni želel pristati na takšen način “transakcije”, a njegova neupogljivost se mu je kasneje obrestovala. Hudo bitko s samim seboj in neizživeto homoseksualnostjo bije tudi napredni filmski producent Dick Samuels, ki ne želi pristajati na to eksploatacijsko igro z mladimi talenti. V nadaljevanki pa spoznamo še en resnični lik - neuradnega kralja hollywoodske gejevske subkulture, režiserja Georgea Cukorja oziroma bolj njegove slavne orgiastične zabave, na katerih so se družili vsi, ki so v Hollywoodu nekaj veljali, in tisti, ki so si prizadevali za preboj.

Hollywood trepetal pred Kukluksklanom

V ospredju je tudi tema rasizma, ki je bila v tistem času še kako globoko zakoreninjena v filmski mašineriji, filmski studiji pa so trepetali pred napadi Kukluksklana in bojkotom obiska kinodvoran. Leta 1940 je sicer Ameriška filmska akademija prvič v zgodovini oskarja podelila temnopolti igralki Hattie McDaniel, ki jo je (pomenljivo) dobila za vlogo služkinje v Vrtincu, a fiktivni film Meg v nadaljevanki v tem pogledu cilja še precej više.

Nadaljevanki, ki je sicer tudi scenografsko in kostumografsko zelo razkošna (celoten proračun naj bi znašal kar 300 milijonov dolarjev) lahko očitamo precej idealistični prevratniški podton, a prepreke, s katerimi so se tedanji disidenti v Hollywoodu ukvarjali, niso bistveno drugačne od današnjih. Ameriška filmska akademija še vedno med kandidate za oskarje sistematično spregleduje temnopolte avtorje in kliše temnopolte sužnje je še vedno precej prevladujoč, na primer letošnja nominiranka za najboljšo stransko žensko vlogo Cynthia Errivo za vlogo v Harriet. Tema spolnih uslug kot neobhodne “finančne transakcije” pa je z gibanjem #metoo danes še kako dobila pospešek.


Najbolj brano