Črno-bela Slovenija
Tudi tokrat ni šlo brez žvižgov: ob omembi dejstva, da na proslavi priključitve Primorske matični domovini ni predstavnikov vlade, so se razlegli po koprskem Ukmarjevem trgu. Ni jih bilo veliko, niso bili glasni, so pa bili. Žvižganje kot izraz protesta v demokratični družbi ne bi smel biti problem. Lahko se pogovarjamo o tem, ali nam je tak protest všeč ali ne, ampak žvižganje samo po sebi je bistveno manj škodljivo od vsakodnevne polucije na internetnih forumih ali divjanja nogometnih navijačev.
Nekaj drugega je bil v soboto problem. Namreč to, da se do Kopra ni potrudil niti en predstavnik vlade. Spodobilo bi se, da bi prišli, Primorska ni nepomemben del Slovenije. Pa tudi če bi bil, je sestavni del države. Če je res, da niso bili povabljeni, bi se spodobilo, da bi bili. To je abeceda političnega bontona.
Sploh ne gre dvomiti, da bi se čisto vsak, ki bi v soboto prišel v Koper v imenu vlade, tam počutil slabo. In v tem je bistveni problem slovenskega tu in zdaj. Slovenska realnost je danes črno bela, bloka sta vkopana kot na fronti. Na primer: “Vi boste nam s proslave pregnali praporščake, mi jih bomo pa na naši proslavi postavili v prvo vrsto. In če vam kaj ni prav, ne hodite.” Hočete še? Mladina objavi seznam primerov vladnega nepotizma, ne mine nekaj dni, ko Siol.net, internetni podaljšek Demokracije ali Reporterja, vrne udarec in objavi podobne primere na nasprotni strani. Še? Kulturni boj je v razcvetu, razprave o partizanih in domobrancih so spet aktualne in goreče. Vnaprej je mogoče skoraj do besede natanko predvideti, kako bo ena stran reagirala na pobude, mnenja, izjave, druge strani, in obratno. Ni odstopanja, vse, kar pride z druge strani, je zanič, nevredno razprave in povod za nov plaz verbalnih udarcev. Argumenti ne igrajo skoraj nobene vloge, če rečejo naši, je res, če rečejo tisti tam, je laž.
Gospodarstvo na tleh, politična kultura nikakršna, vrednotna dezorientacija precejšnja … In to po dvajsetih letih državnosti. Ni kaj, dobri smo.