Rokopis markiza de Sada bo razstavljen v Parizu

Originalni pergamentni zvitek z rokopisom romana 120 dni Sodome markiza de Sada, katerega teme so seksualna izprijenost, umor in pedofilija, je po več letih pravdanja ponovno v Parizu. V francoski prestolnici ga nameravajo razstaviti septembra v sklopu obeleževanja 200. obletnice pisateljeve smrti.

PARIZ > V delu, ki ga je markiz de Sade pisal v času, ko je bil zaprt v Bastilji, je opisal seksualne orgije premožnih francoskih svobodomislecev, ki so posiljevali, mučili in na koncu umorili svoje večinoma mladoletne žrtve.

Pergamentni zvitek, dolg 12 metrov, so odkrili v skrivališču v zidu celice v pariškem zaporu Bastilji, ko je ta utrpela poškodbe v času francoske revolucije leta 1789. Zvitek je nato zamenjal več lastnikov.

Njegov sedanji lastnik je Gerard Lheritier, predsednik in ustanovitelj podjetja Aristophil, ki je specializirano za redke rokopise. Ta ga je prinesel nazaj v Francijo, da ga bo razstavil v svojem rokopisnem muzeju v Parizu. Francoz je rokopis, ki ga je kupil za sedem milijonov evrov, doslej hranil v Švici.

Sam želi, da bi bil rokopis nekoč last francoske nacionalne knjižnice. Francoskemu ministrstvu za kulturo je predlagal, da bi ga obdržal še pet let, nato pa bi ga podaril knjižnici, vendar se ministrstvo še ni odzvalo na njegov predlog.

Delo, ki ga je de Sade sam opisal kot “najbolj nečisto zgodbo, kar jih je bilo od začetka našega sveta”, je leta 1904 izšlo v Nemčiji, potem ko je rokopis pridobil nek nemški psihiater.

Pergamentni zvitek je nato leta 1929 kupil mož Marie-Laure de Noailles, ki je bil neposredni potomec de Sada. Po tem, ko je bil ukraden, pretihotapljen v Švico in prodan zbiralcu erotičnih predmetov Gerardu Nordmannu, je švicarsko sodišče leta 1998 odločilo, da družina Noailles ni več upravičena do njega, saj je bil pozneje odkupljen v prepričanju, da je kupčija zakonita.

Markiz de Sade (1740-1814) se je rodil v Parizu. Povezan je bil s kraljevo rodbino Conde. Med sedemletno vojno (1756-63) je služil kot konjeniški častnik in že takrat je bil znan po razuzdanem življenju. Od leta 1763 je bil večkrat v zaporu, med drugim so ga obtožili sodomije in umora. Leta 1772 je zbežal v Italijo. Po letu 1777 se je spet večkrat znašel v francoskih ječah. Po Napoleonovem ukazu je od leta 1801 do smrti bival v zavodu za duševne bolnike v Charentonu.

V delih je zagovarjal in opisoval nebrzdano spolno življenje, polno obscenosti in krutosti. Glavna dela so poleg že omenjenega romana še Justine ali nezgode kreposti, Juliette in Nova Justine ter zbirka novel Zločini ljubezni ali delirij strasti.

STA

---