Veličastno nadaljevanje

Zgodovina se ponavlja, bi lahko dejali. Težko pričakovano nadaljevanje ene od najpomembnejših mojstrovin znanstveno-fantastičnega filma Iztrebljevalec, ki smo ga dočakali po dolgih 35 letih, je pri kritikih večinoma naletel na hvalospeve, a izkupiček v kino blagajnah je precej nižji od pričakovanj. Bo tudi Iztrebljevalec 2049 Denisa Villeneuva šele čez leta pri gledalcih dobil status znanstveno-fantastične klasike?

Denis Villeneuve je bil še do lani, do njegovega predzadnjega filma Prihod, popolna neznanka v znanstveno-fantastičnem filmskem univerzumu. Zaslovel je namreč z izpiljenimi realističnimi dramami (Ženska, ki poje, Sicario in Zaporniki). Prihod pa je bil njegov “poskusni zajček”, saj je že v času snemanja filma sprejel izziv, ki so se ga mnogi bali - posneti nadaljevanje IztrebljevalcaRidleyja Scotta, ki je potreboval kar nekaj let, da je postal kultna mojstrovina. S Prihodom, ki je sicer popolnoma gledljiva, bolj umetniško naravnana znanstvena fantastika, ki favorizira psihologijo pred akcijskimi spektakli, je Villeneuve pustil ne preveč optimističen obet za veliko trši oreh, ki ga je čakal po snemanju tega filma.

Distopični Los Angeles z vangelisovsko glasbeno podlago

A že z veličastno uvodno sekvenco Iztrebljevalca 2049 ugotovimo, da se Villeneuve zelo suvereno giba v Scottovem miljeju. Ponovno se znajdemo v vlažnem in meglenem Los Angelesu, z vangelisovsko obarvano glasbeno podlago, ki so jo ustvarili Jóhann Jóhannsson, Hans Zimmer in Benjamin Wallfisch, in z novim iztrebljevalcem, za katerega skorajda takoj izvemo, da je replikant (Villeneuve tu ne okoliši). Toda gre za replikanta novejše vrste, ki je izurjen za to, da išče in iztrebi starejše primerke svoje vrste. Na eni od svojih misij tako eden najboljših iztrebljevalcev - policist K - razkrije dolgo zakopano skrivnost, ki bi utegnila pahniti delček človeške družbe, ki še ostaja, v popoln kaos. To odkritje ga prisili na lov za Rickom Deckardom (Harrison Ford), nekdanjim iztrebljevalcem, za katerim so se pred 30 leti izgubile vse sledi.

Na tej misiji se srečamo s šefinjo policista K, ki jo zelo neprepričljivo odigra Robin Wright, za katero se zdi, da je obtičala v vlogi avtoritarne predsednikove žene v Hiši iz kart, svoj nesporni talent pa ponovno dokaže Jared Leto v vlogi enigmatičnega Neanderja Wallacea, šefa korporacije, kjer izdelujejo replikante. Med bolj neznanimi obrazi presenetita neupogljiva Sylvia Hoeks, kot Neanderjeva desna roka, ter tenkočutna Ana de Armas v vlogi K-ejeve hologramske ljubezni. V glavni vlogi pa blesti Ryan Gosling kot policist K, s katerim Villeneuve še bolj poudari eno od ključnih Scottovih poant v izvornem Iztrebljevalcu, in sicer kdo je bolj človeški? Človek ali robot?

Rogerju Deakinsu ne sme uiti oskar

A za najbolj sapo jemajoče trenutke poskrbi eden najboljših, če ne celo najboljši direktor fotografije ta trenutek, Roger Deakins, ki si po 13 oskarjevskih nominacijah na naslednji podelitvi nedvomno zasluži svoj prvi kipec.

Zakaj je torej gledanost pod pričakovanji? Villeneuve ustvari prepričljivo nadaljevanje izvorne zgodbe, ki pa podobno kot njegov predhodnik ne varčuje na dolžini, dolgih sekvencah in metafizičnih razmislekih o prihodnosti človeštva. Skratka, ima vse prvine, ki jih cenijo stari oboževalci, mlajše občinstvo, ki prisega bolj na konvencionalne, akcijsko zastavljene futuristične filmske franšize, je ostalo praznih rok. Villeneuovov Iztrebljevalec 2049 se podobno kot Scottov veliko bolj osredotoča na psihološko dimenzijo replikantov, njihova čutenja, njihov notranji boj in da niso zgolj samo stroji, ustvarjeni za izvrševanje ukazov. Vse preveč zahtevne teme za gledalca, vajenega vesoljskih akcijskih spektaklov, kot sta novi franšizi Vojna zvezd in Zvezdne steze?!

BILJANA PAVLOVIĆ

---