• Najbolj svetla točka filma je igralska predanost glavnega 
igralca Briana Coxa.
    Najbolj svetla točka filma je igralska predanost glavnega igralca Briana Coxa.

Sentimentalni Churchill

petek, 7. julij 2017, 13:00

Avstralec Jonathan Teplitzky, ki za seboj nima opaznejših režiserskih presežkov, se je lotil biografije velikega britanskega državnika Winstona Churchilla. A je stopil v prevelike čevlje.

Winston Churchill, ki so ga mnogi zgodovinarji oklicali za največjega britanskega državnika vseh časov, je imel za seboj veliko svetlih političnih trenutkov in tudi nekaj zelo temačnih - največje travma in breme je bila bitka pri Galipoliju, v kateri je med prvo svetovno vojno pod streli Turkov padlo več kot 250.000 vojakov. Krivdo za ta pokol je britanski vrh pripisal prav Churchillu.

V Dnevu D je videl katastrofo

Jonathan Teplitzky je svojo biografsko, zgodovinsko dramo začel v dneh pred še eno zelo pomembno bitko - izkrcanje ameriške in britanske vojske na obali Normandije 6. junija leta 1944. Churchill, ki ga je bitka pri Galipoliju zelo zaznamovala, je v tako imenovanem Dnevu D videl podobno katastrofo, kot se je zgodila med prvo svetovno vojno. Temu izkrcanju je na vsak način nasprotoval, a med drugo svetovno vojno je Churchillova beseda že izgubljala na veljavi. Glavna koordinatorja izkrcanja sta bila ameriški general Ike Eisenhower ter britanski general Bernard Montgomery, ki sta Churchillu očitala nepoznavanje novih bojnih strategij, orožij ter da je s svojim razumevanjem vojskovanja obtičal v prvi svetovni vojni.

Churchill, ki ga je Teplitzky prikazal kot velikega domoljuba in služabnika svojega ljudstva, je to bitko pred njenim začetkom oklical za klavnico (kar je nato tudi bila), a tedanja garnitura je britanskega kralja uspela prepričati o smotrnosti ameriške strategije in britanska vojska se je podala v to operacijo, s katero so nacistom zadali enega od ultimativnih udarcev.

Žena Clemie je bila popoln protipol možu

Teplitzky ne postreže z nobenim vojaškim, akcijskim prizorom, ampak se osredotoči samo na Churchilla in na njegovo nemoč ter izključenost, ki sta mu bili do tedaj nepoznani. Pomembno vlogo v filmu in v Churchillovem življenju je imela njegova žena, ki jo je ljubkovalno klical Clemie, in je bila s svojo umirjenostjo in praktičnostjo popoln protipol možu.

Prav ona je v dneh pred izkrcanjem, poleg spravljivega feldmaršala Jana Smutsa, prenesla največji del njegovih nenadzorovanih izpadov, ki so nato kulminirali v še eno depresijo, ki ga je sicer spremljala vse življenje. Kriza v njunem zakonu v tem obdobju naj bi bila tako huda, da je žena razmišljala že o razvezi, nakaže režiser v filmu. A to se ni zgodilo, možu je ostala zvesta do njegove smrti, leta 1965.

Prepočasen in preveč sentimentalen

Kje je torej največja težava filma? V teh zelo težavnih dneh njegovega vladanja, v najbolj ključnih trenutkih režiser zapluje v preveč sentimentalne vode (najbolj eklatanten prizor s tajnico, ki Churchillu pove, da se njen zaročenec v prvi liniji bori na obali Normandije). Pretirava tudi v poudarjanju Churchillovega domoljubja in osebne predanosti, med vrsticami v filmu pa razberemo, da imamo opravka z velikim egom, ki se noče sprijazniti s tem, da nima več take veljave kot nekoč. Poleg tega nas režiser skozi dogajanje vodi v prepočasnem tempu, dobrodošel bi bil kakšen akcijski prizor, s katerim bi razbil monotonijo.

Zelo pa se je izkazal igralec Brian Cox, ki mu Churchillovi čevlji niso bili preveliki. Škotski gledališki igralec, ki se je najbolj proslavil z vlogo kralja Leara, je Churchilla ujel v vsej njegovi robatosti, surovosti, pretkanosti in trmi. Prav tako je bil zelo pozoren na fizično pojavo Churchilla. Ta je med drugo svetovno vojno dopolnil 70 let in je bil zajeten možakar, ki se je stežka premikal (ne vidimo ga brez sprehajalne palice), poleg tega je verižno kadil kubanke in vase zlival velike količine konjaka. Prav njegova igralska predanost je najbolj svetla točka filma.

BILJANA PAVLOVIĆ


Povej naprej: