Prebujanja, režijski celovečerni prvenec Petra Bratuše

V slovenskih kinematografih je pred kratkim svojo pot začel najnovejši slovenski celovečerec Prebujanja v režiji Petra Bratuše, ki je nazadnje nase najbolj opozoril s prvo spodobno slovensko televizijsko nanizanko Življenje Tomaža Kajzerja, povsem primerljivo s tujo televizijsko produkcijo.

V začetku devetdesetih let se je Peter Bratuša kot direktor fotografije podpisal pod filma Babica gre na jug in Oko za oko v režiji Vincija V. Anžlovarja. Pozneje je posnel več kot 300 oglasnih spotov in režiral 80 oddaj Ljubezen skozi želodec, Desetko in Ana kuha. Z Življenjem Tomaža Kajzerja je dokazal, da je zelo suveren tudi v režiji televizijskih nadaljevank, s Prebujanji pa se je prvič podal v režijo celovečerca. Ob sebi ima sicer preverjeno igralsko ekipo, kot so Sebastian Cavazza, Katarina Čas, Jana Zupančič, Primož Pirnat, Jurij Zrnec, spremljamo pa kolaž zgodb treh parov na pragu štiridesetih let, ki jih počasi zalezuje kriza srednjih let.

Postelja središče dogajanja

Dogajalni prostor je skorajda izključno postelja, kjer trije pari doživljajo vzpone ali padce svojih ljubezenskih razmerij. Najbolj spravljivo ozračje vlada v hotelski sobi, kjer se po 20 letih srečata nekdanja zaljubljenca (Primož Pirnat in Jana Zupančič), ki obujata spomine na mladost in izgubljene priložnosti, in med katerima ponovno preskoči iskra. Bolj živahno je v postelji Roberta (Sebastian Cavazza) in precej mlajše Jane (Saša Pavlin Stošić), kjer se odvija skorajda klasični lolitovski scenarij. Cavazzin lik v filmu namreč igra “zrelega” 40-letnika, ki je zaradi seksi študentke zapustil ženo in dva otroka. Študentka pa se z njim zelo očitno poigrava in izrablja svoj šarm za dosego svojih infantilnih ciljev. Najbolj dramatično pa je v postelji, v kateri se znajdeta Jurij Zrnec, ki igra zapitega in nekdaj uspešnega vase zagledanega fotografa Marcela, in Katarina Čas v vlogi njegove dolgoletne in razumljive življenjske sopotnice Ule, katere fotografski talent začne presegati partnerjevega. Po dokaj idiličnem uvodu v njuno razmerje pa se zaradi občutka manjvrednosti začnejo psihološke zlorabe in igrice moči, ki jih začne Marcel neusmiljeno izvajati nad partnerko.

Estetsko spoliran, a neprepričljiv

Prav v prikazu njunega odnosa je največja težava Bratuševega celovečernega prvenca, Katarina Čas in Jurij Zrnec nista dovolj prepričljiva v prikazu njunega avtodestruktivnega odnosa, razpad njunega ljubezenskega razmerja je precej plastično prikazan, brez kakšnih večjih nians. Malce naporno je spremljati tudi odnos med Cavazzo in Pavlin Stošićevo, čeprav je Bratuši uspelo zelo čutno ujeti kar nekaj strastnih trenutkov med njima. Celoten film je estetsko zelo dodelan, kar je posledica Bratuševe dolgoletne kilometrine, a filmu primanjkuje občutek za učinkovito stopnjevanje dogajanja. Prebujanja se tako začnejo precej obetavno in minimalistično, v maniri Vaj v objemuMetoda Pevca, ki se tudi ubada s krizo srednjih let, a žal se iztečejo v pretiranih dramatičnih tonih, ki delujejo precej nenaravno in prisiljeno. BILJANA PAVLOVIĆ

---