Hollywood la la ...

Pred štirimi leti je bil veliki ljubljenec Hollywooda Umetnik Michela Hazanaviciusa, ki je proslavil hollywoodski nemi film, letos je na vrsti Dežela La La, v katerem se je veliki ljubitelj jazza Damien Chazelle poklonil mjuziklu, še enemu mrtvemu filmskemu žanru, ki pa pričakovano naleti na največje odobravanje pri ameriških filmskih cehih. Še posebej v kriznem obdobju Hollywooda, ko imajo tudi veliki režiserji težave s financiranjem filmov, jim ne preostane drugega kot nostalgično vzdihovanje po najboljših časih v ameriški filmski industriji.

Glavno vlogo v Deželi La La imata Ryan Gosling in Emma 
Stone.  Foto: Dale Robinette
Glavno vlogo v Deželi La La imata Ryan Gosling in Emma Stone.  Foto: Dale Robinette

Dežela La La ima vse atribute nostalgije. Začenši s formo - mjuzikal -, nato dogajalni prostor “mesto angelov”, kjer so in še domujejo največji filmski studii v ZDA (La La je izraz tudi za Los Angeles), do multiplih referenc na kultne hollywoodske studijske filme, kot sta Petje v dežju, Američan v Parizu in še vrsta drugih. Najpomembnejši motiv pa je seveda romantična ljubezen in lov za ameriškim snom. Motiv, ki je bil že tolikokrat v Hollywoodu upodobljen, a ga, kot kaže, še dandanes ne gre podcenjevati.

Gosling od goth benda do mjuzikla

Glavno vlogo imata Ryan Gosling, ki igra talentiranega, a nerazumljenega jazz pianista, in Emma Stone v vlogi nadebudne igralke, ki se v čakanju na veliko vlogo preživlja kot natakarica, le kje drugje, kot v kavarni znotraj kompleksa studiev Warner Brosa. Seveda se zaljubita, a na njuni poti ju čakajo številne prepreke. Če ste se s Stoneovo nazadnje srečali v zadnjem filmu Woodyja AllenaNerazumen človek, kjer je igrala romantično zasanjano intelektualko, boste njen preskok v mjuzikal lažje prebavili. Za Goslinga pa tega ne moremo trditi. Ta je sicer začel z opaznejšimi vlogami v romantičnih dramah, a zadnja leta ga je predvsem zaposloval danski ekscesnež Nicolas Winding Ref, kjer so bile v ospredju kompleksnejše psihološke vloge. Za nameček je še leta 2008 Gosling pel v temačnem goth bendu Dead Man's Bones, danes pa ležerno poplesuje in prepeva v drugem celovečercu Damiena ChazellaDežela La La, ki je nase opozoril z odličnim Ritmom norosti, kjer igra osrednjo vlogo “ortodoksni” jazz.

Zakaj obujati preživeti žanr?

Pri izbiri mjuzikla si velja danes zastaviti enako vprašanje, kot smo si ga zastavljali leta 2012, ko je na oskarjih slavil nemi film Umetnik. Zakaj narediti obrtniško in žanrsko korektno verzijo že davno pozabljenega žanra? Zakaj po več kot 60 letih posneti, oziroma zakaj nagraditi film, ki nima nobene občutnejše dodane vrednosti; avtorskega pečata, preigravanja žanra, kančka svojskosti, razen tega, da ga je režiser prenesel v sodobni Los Angeles? Dežela La La je zelo korektno utelešenje forme mjuzikala, ki pa dandanes deluje še kako izven časa in ga ne skuša bolj konkretno približati mlademu gledalcu. V tem smislu je tudi Goslingov lik Sebastian nekakšen Chazellov alterego. Sebastian namreč v Los Angelesu skuša obuditi ponovno strast do klasičnega jazza, kjer na vrhu lestvice kraljuje Theolonius Monk, in zavrača sodobne pop podzvrsti jazza. Prav tako pa veliki ljubitelj starega jazza Chazelle v formo mjuzikala ne dopušča vdora nečesa bolj sodobnejšega, radikalnejšega. Veliko delo je že davno tega naredil Baz Luhrmann z njegovo vizijo novodobnega mjuzikla v filmu Romeo in Julija, s čimer je ustvaril nekaj svežega in zelo drznega. A navsezadnje se vse bolj zdi, da pri večini režiserjev (Chazelle je morda v tem izjema, saj je pri njem prisotna nekakšna romantična, nostalgična zazrtost v star žanr) prevlada preračunljiva želja po laskanju ameriškemu filmskemu cehu in posledičnih nagradah, s katerimi imajo režiserji nato bolj odprta vrata za lažje financiranje naslednjih filmskih projektov.

BILJANA PAVLOVIĆ


Najbolj brano