Bi hibrid ...
Toyota je svetovni pojem, ko govorimo o hibridih. S priusom je orala ledino pred skoraj dvema desetletjema, od redkih osveščenih ekscentrikov z debelejšo denarnico se je moda razširila tako navzdol kot navzgor po plačilni lestvici. Na test smo dobili dve izvedbi njenega zadnjega hita, hibridnega in bencinskega modela C-HR in ju primerjali.
Notranjost je vozniku zelo prijazna.
Najprej oznaka: C-HR pomeni coupe high rider, ali po domače visokosedežni kupe. Mešanica ostrih in zaobljenih potez je všeč veliki večini, razen morda tistim, ki življenje jemljejo preveč resno. Dober občutek se nadaljuje tudi v potniški kabini. Sedi se na odlično oblikovanih sedežih, ki so bili v testnem vozilu odeti v usnje, na vseh koncih je opazna kakovostna izdelava. Voznika razvaja zelo dober volanski obroč, voznika in sopotnika pa razveseljuje sredinsko nameščen osempalčni barvni zaslon na dotik, v katerem se skrivajo vse najnovejše informacijsko-komunikacijske zanimivosti.
Vožnja je pravo veselje, avto kar vleče na ovinkaste ceste, nikjer ni sledu o kakšnem nagibanju, vzmetenje je prijetno čvrsto in nasploh se kilometrov v takem avtomobilu težko naveličaš.
Lahko bi bil zmogljivejši
Ob odličnih voznih lastnostih smo se obregnili ob dejstvo, da tako atraktivno oblikovan kupe zmore največ 90 kilovatov in doseže največjo hitrost 170 km/h, ob tem pa se ob pospeševanju nenehno izmenjujeta glasno oglašanje 1,8-litrskega bencinskega štirivaljnika in tiha vožnja, ko se med doseženo hitrostjo uskladijo bencinski, elektromotor in elektronsko nadzorovan brezstopenjski samodejni menjalnik. V tolažbo občasni kakofoniji je zgledna poraba.
Komu je namenjen
Namenjen je vsem, ki se radi postavljajo z oznako hibrid na zadnjem in stranskih delih avtomobila, in ob tem čutijo, da so naredili nekaj dobrega za planet, posebej za mestne ulice. Namenjen pa je tudi vsem, ki jim je vožnja v užitek, visoko sedenje nuja, in od avtomobila pričakujejo nekaj več. A ne glede zmogljivosti in hitrosti.
Besedilo in foto:
DARJAN GORELA