Streli v Strasbourgu: Smrt, strah in negotovost

Streljanje v Strasbourgu, sredi božičnega vzdušja. Strah in negotovost med ljudmi, na ulicah sicer živahnega alzaškega mesta oboroženi specialci in vojska. Dogodek je zarezal v vzdušje, znova se je zgodilo - napad v množici ljudi sredi mesta z domnevno terorističnim ozadjem.

STRASBOURG > Prvi dan decembrskega zasedanja Evropskega parlamenta, s katerega poročam, sem se v zgodnjih večernih urah iz Evropskega parlamenta v množici prebila v strogo središče mesta proti najetemu stanovanju, kjer bom bivala med tridnevno službeno potjo. Središče mesta je nekakšen otok, zato moram po izstopu s tramvaja prečkati most.

V decembrskem predprazničnem času sredi mesta poteka božični sejem, zato je mesto strogo varovano. Na mostu sta me ustavila varnostnika, ki sta želela pregledati prtljago: torbico, torbo z računalnikom in kovček. Kar se mi je seveda zdelo povsem pretirano, a sem se vdala, bom tako hitreje na cilju. Površno sta preverila vsebino prtljage: “Merci, Madame.” In sem jo mahnila naprej. Mimo božičnega sejma in stojnic na Place Broglie.

V torek zvečer sem se ponovno vračala iz parlamenta v središče mesta. Enak postopek. A varnostnika na mostu tokrat nista bila tako zahtevna, morda zato, ker nisem imela toliko prtljage. Mimogrede sta ošvrknila mojo torbico in torbo s prenosnim računalnikom.

Hitela sem mimo božičnega sejma na Place Broglie do stanovanja. Slovenski novinarji, ki pokrivamo zasedanje Evropskega parlamenta, smo bili povabljeni na večerjo v eno od restavracij v središču mesta. Odpravila sem se čez trg Kleber mimo Galleries La Fayette naprej po ulici.

V nekem trenutku je počilo. Močno. Nenavadno. Pretresena sem se ustavila, pogledala naokrog. Morda je tramvaj?

Še enkrat je počilo. Čez cesto je skupina mladih - deklet in fantov - začela kričati in bežati. Mislila sem si: ah, mularija, najbrž mečejo petarde.

Počilo je še enkrat. Tokrat še močneje. Počilo je tako, da me je streslo. Spogledala sem se z mimoidočo gospo. V njenih očeh sem videla strah. Ljudje so začeli vpiti in bežati.

Podzavestno sem se jim pridružila. Torbico, ki mi je visela čez rame, sem prijela v roke. Tekla sem. Bežala. Strah me je bilo.

A še vedno sem razmišljala, da gre morda za lažni preplah, da so ljudje pač panični. Medtem je spet počilo, še bližje, še močneje. Prestrašena sem tekla še hitreje. Mimo stoječega policijskega avtomobila. Ta je čez nekaj trenutkov vklopil sireno in odpeljal v smeri pokanja.

Pokanje je prenehalo. Ustavila sem se. Pogledala okrog. Nekateri so še vedno bežali. Teroristični napad? Neee. Nemogoče. Ne v Strasbourgu. Najbrž je res mularija metala petarde. V Franciji imajo zagotovo močnejše, drugačne, kot v Sloveniji.

V smeri proti La Petite France, najbolj turističnemu delu mesta, je spet večkrat počilo.

Restavracija Au Petit Mezze, kjer smo bili dogovorjeni za večerjo, je bila oddaljena kakšnih sto metrov. Previdno sem odpravila tja po prazni ulici, skušala sem vstopiti, a vrata so bila zaklenjena. Potrkala sem na steklo, gestikulirala začudenemu natakarju, da bi vstopila, končno mi je odklenil. Pojasnila sem mu, da sem iz skupine, ki prihaja na večerjo. Bila sem prva, še nikogar ni bilo. Ura je bila dve minuti do osmih.

Usedla sem se za prazno, pogrnjeno mizo ob oknu. Drugi gostje ob napol dotaknjenih krožnikih so vznemirjeno gledali skozi okna. V restavraciji čez ulico so se ljudje ob pokanju zatekli pod mize, mi je v polomljeni angleščini pojasnila ena od gostij. V francoščini sem se skušala sporazumeti z ostalimi gosti. Zunaj so očitno streljali!

Po kakih petnajstih minutah in nekaj opravljenih telefonskih pogovorih sem ugotovila, da so središče mesta zaprli. Nihče ni mogel v mesto, večerja je odpadla. V redakcijo sem sporočila, da se dogaja nekaj nenavadnega.

Po ulici je priteklo nekaj oboroženih pripadnikov specialnih policijskih enot. Natakar iz sosednje restavracije v kratkih rokavih je ob zimskem mrazu zmedeno hodil po ulici in nekaj razlagal mimoidočim.

Čakala sem. Mimo okna sta pritekla dva do zob oborožena pripadnika specialnih enot in grozljivo kričala. Gospa pri sosednji mizi se je drla, naj se umaknem, da ne smem biti izpostavljena ob oknu, lahko me kdo ustreli!

Pretresena sem se umaknila v kritje, za steno.

Čez nekaj minut je bila ulica prazna. Odločila sem se. Previdno sem se odpravila ven, nisem prenesla več zadušljivega vzdušja v restavraciji. Stanovanje je bilo oddaljeno pet minut hoje.

Napotila sem se po praznih ulicah proti trgu Place Kleber. Preden sem iz ozke ulice stopila na trg, me je ustavil policijski specialec: "Madame, teroristični napad!" Umaknite se v tej smeri, mi je pokazal proti moji ulici. Na poti sem srečala še nekaj specialcev. Oboroženih, z brzostrelkami.

Fotografirala sem prazni trg Kleber z božičnim drevesom.

Specialec je panično pritekel do mene: "Madame, lepo vas prosim!" Prijel me je za komolec, usmeril proti bližnji stavbi in moji ulici. Čez nekaj metrov sem bila pred vhodom v stanovanje. Znova v stiku z redakcijo, ki ji sporočim: v Strasbourgu se je zgodil teroristični napad!

---