Primorec, ki plava
Šport
29. 05. 2012, 16.39
Predstavljamo Koprčana Romana Makuca, člana ŠD 3šport, ki se triatlona loteva z rekreativnega konca. Ne ustavi ga niti poškodba. Videli ga bomo na Triatlonu za pokal Istre.
Roman Makuc na ironmanu v Avstriji Foto: Osebni Arhiv R. M.
KOPER>Roman Makuc se s triatlonom ukvarja zgolj rekreativno, vendar sta za njim že dva ironmana. V nedeljo je njegovo koleno odlično prestalo test v Portorožu, zato namerava nastopiti na Triatlonu za pokal Istre.
Roman je vešč pisanja, za spletno stran 3športa občasno pripravi kakšen utrinek iz triatlonskega sveta. “Pred leti sem imel hude bolečine v nogi. Vsako zimo je bilo huje in huje, do točke, ko sem prebedel marsikatero noč. Zdravnica me je na moje začudenje poslala slikat hrbet. Izpahnjeno vretence, verjetno poškodba iz otroštva. Spomnil sem se. Brežice in Borovnica sta bili vezani v Portorožu in sta čakali na prodajo ali razrez. Otroci smo plezali po sidrni verigi in skakali v vodo. Na glavo slabo skačem ... Slikanju hrbta so sledili fizioterapija in masaže. Hodil sem okoli fizioterapevtov, sam pa nisem naredil nič. Malo je bilo bolje, a problem je ostajal. Danes, ko redno vadim v okviru tekaških treningov, nimam ne s hrbtom ne z nogo nobenih problemov več. Hudih bolečin, ki mi niso pustile spati, ni več. Ko mi drugi govorijo, da jih boli hrbet in da čakajo na pregled, se nasmiham. Povem jim o vajah, a vidim, da me ne poslušajo. Hrbet, to je dragocen razlog za tek! Pojdite teč in zraven naredite še kakšno vajo.”
45-letnega univerzitetnega diplomiranega inženirja iz Kopra, ki dela kot komercialist, je v zadnjih desetih letih triatlon postal nepogrešljiva vsebina življenja. “Okrog triatlona se vrti vse. Sin Matjaž (14 let) redno plava z mano, hčerka Tjaša (6 let) uživa, ko je zraven na prireditvah, žena Elianor pa je odlična navijačica in mi nudi moralno podporo,” pove Roman.
Na vprašanje, kdaj se je začelo, ne odgovori z letnico: “Od nekdaj sem se želel z nečim matrati. V začetku je bil to samo tek, nato pa je sledilo kolesarsko obdobje.” Romana in njegove kolege so navdušila gorska kolesa, takratna novost, ki je kolesarjenju dala novo dimenzijo. “Ampak začelo se je slabo. Ko smo poskusili priti na prvi hrib, smo spoznali, da smo čisto brez kondicije. To me je razkurilo.”
S treningom so se zmogljivosti članov Romanove druščine izboljšale in sledil je prehod na cestna kolesa. “Podili smo se naokoli in se udeleževali kolesarskih tekmovanj na Koprskem, dokler so jih še organizirali. Ko pa jih ni bilo več, smo začeli hoditi na teke Primorskih novic. Bili smo neorganizirani, zgolj družba kolegov, ki smo hoteli migati. Potem pa, bilo je okrog leta 2000, je slovenska triatlonska zveza začela promocijo triatlona. Poskusili smo plavati. Naredil sem deset zamahov v vodi, potem pa nisem mogel več. To me je razkurilo čisto do konca, uvidel sem, da sem res gnil. Sem Primorec, pa ne znam plavati! To spoznanje je bilo odločilno za moje nadaljnje rekreiranje.”
Porazni začetek v plavanju druščine mladeničev na pragu srednjih let ni odvrnil od namere, da se soočijo z novim izzivom. Zagrizli so v plavanje, kolesarjenje in tek, in čeprav so bili neorganizirani, so se lepega dne lotili celo izvedbe lastnega tekmovanja v triatlonu. “Pred uradno triatlonsko tekmo v Kočevju smo na Moletu pripravili našo dirko, natisnili smo si majice z napisom 1. triatlon in celo prišli v Primorske novice. Potem pa nas je nekdo opozoril, da nismo prvi, saj so v Izoli že enkrat prej organizirali triatlon.”
Nekega dne pa je eden od njih prinesel idejo, da bi se lahko lotili daljših prog, polovičnega in celega ironmana. Zamisel je bila sprejeta. Najprej so se odpravili na Madžarsko, k jezeru Balaton, na polovični ironman.
Takrat se je začela tudi zgodba o društvu 3šport, v katerem je Roman od vsega začetka v letu 2008. To je tudi letnica njegovega prvega ironmana, v Podersdorfu ga je končal v dobrih enajstih urah. Drugi je bil na vrsti lani, v Celovcu. Roman ga je končal v dobrih dvanajstih urah. Zaradi poškodovanega kolena (poškodba se je pojavila že pred Celovcem) je tekaški del prehodil in se precej namučil.
Triatlon ga je zasvojil, z njim se namerava ukvarjati, dokler bo le šlo. “Čar je v tem, da ta šport traja in da ga sestavljajo tri discipline. Zdaj, ko je koleno fuč, lahko plavam in kolesarim.”
Zakaj ravno triatlon? “Ker združuje tri bistvene discipline in ker se ga lahko lotevaš kot čisti rekreativec ali kot polprofesionalec. Treniraš lahko enkrat, dvakrat na teden, se potem udeležuješ lokalnih tekem, lahko pa treniraš vsak dan. Takrat triatlon postane projekt: poskrbiš za primerno prehrano, uskladiš urnike službe, družine in treningov. Všeč mi je tudi to, da triatlon nima starostnih omejitev. Pa še stroškovno ni preveč zahteven.”
S palete pristopov k triatlonu je Roman izbral čisto rekreacijo, ki pa jo občasno zresnijo priprave na ironman. Celovški ironman je bil devetmesečni projekt.
“Začneš oktobra, traja pa devet mesecev. Najprej je na vrsti zimsko uvajalno obdobje, sledijo priprave in dvigovanje forme, ki jih zaključi nastop. Trener ti piše treninge, šest do sedem na teden. Nabere se kakšnih deset ur treninga na teden, lahko pa tudi več. Urediš si življenjski ritem, prehrano, službo, družino in vse druge stvari. Nujna je disciplina.”
V Športnem društvu 3šport dobi prav vse, kar potrebuje za ukvarjanje s triatlonom. “Vse je urejeno, od pasivnega članstva do vodenje skozi projekte, če se zanje odločiš. Društvo vedno stoji za tabo in ti pomaga. S članstvom sem zelo zadovoljen.”
Nedeljskega portoroškega triatlona se je lotil previdno, v upanju, da mu bo koleno dovolilo izpeljati nastop. “Koleno je zdržalo, sem se že prijavil za koprski triatlon.”
VENČESLAV JAPELJ