sreda, 8. september 2010
Mnogi slovenski športniki, ki so igrali v turških klubih, se najbolj spominjajo njihovega neverjetno čustvenega dojemanja zmag in porazov. Ko zmaguješ, te nosijo po rokah, ob porazih te pozabijo.
Za turške košarkarje je v osmini finala navijala tudi domača nogometna vrsta pod vodstvom Gusa Hiddinka, ki se je sinoči v Carigradu merila z Belgijo. Sodil je Koprčan Damir Skomina.
Foto: REUTERS
Tudi zgodovina večjih tekmovanj kaže, da turški klubi in reprezentance uspehe dosegajo le na krilih srčne igre in čustev. Zadnja leta turške košarkarske zasedbe niso bile slabe, a na EP ali SP niso niti najmanj blestele. Že en poraz je lahko prinesel potop in nadaljevanje s sebičnimi igrami zvezd. Domače občinstvo pa jih vse preporodi. S tem SP se končuje šestletni cikel, ki si ga je zastavila turška zveza in v katerem je bilo vse podrejeno odličju na SP.
Na poti do tega cilja pa jim zdaj stoji Slovenija. Nekateri turški igralci izjavljajo, da si niso želeli igrati s Slovenijo, spet drugi pa, da so komaj čakali, da se nam maščujejo za lanski poraz za točko na EP na Poljskem. Tistih, ki so bili zraven, ko je Slovenija na EP leta 2001 v Ankari pred polno dvorano porazila Turke (71:57) in ki bi se nam res radi oddolžili, pa ni več v ekipi, z izjemo kapetana Heda Turkogluya. Tedaj je tudi Fiba pokazala svoj “šarm”, saj so morali sodniki na zadnji tekmi predtekmovanja okrasti Špance (zanje sta takrat že igrala mlada Pau Gasol in Juan Carlos Navarro), da so lahko gostitelji prvenstva šli naprej.
Tudi trenerska ikona Bogdan Tanjević, ki še zadnjič vodi turško vrsto (po SP bo postal športni direktor rimske Lottomatice), rad polaska Slovencem. Zdaj pravi, da ima Slovenija še za odtenek boljšo ekipo kot lani na EP. In si seveda misli svoje. Boša je pred meseci obolel za rakom in je moral na zahteven kirurški poseg, a je kljub temu ostal na selektorskem mestu. Svoj zadnji trenerski posel v karieri in šestletno delo s turškim moštvom, med katerim je imel več grenkih kot sladkih trenutkov, želi dokončati z uspehom, to pa pomeni zgolj osvojitev odličja.
Dvanajst deva dam (velikih mož), za večino katerih letos ni ravno najboljša klubska sezona, je začelo verjeti vase, ko so v predtekmovanju premagali svoje “najboljše prijatelje” Grke s 75:65. Še najbolj so se mučili s Portorikom (79:77), Rusijo so ugnali s 65:56, Kitajsko pa kar s 87:40. Ob Litvi in ZDA so edina neporažena ekipa iz predtekmovanja. Stebra ekipe sta oba visoka krilna igralca, člana NBA Hedo Turkoglu (208 cm) in Uzbekistanec, ki je prevzel turško državljanstvo, Erhan Ilyasova (208 cm). V ekipi sta najboljša strelca in pomembna člena široke conske obrambe 2-2-1, ki si jo je zamislil Boša Tanjević in ki gradi na visokih igralcih. Močna in visoka je centrska linija, v kateri imata glavni vlogi Ömer Asik (214 cm) in krilni center Semih Erden (211 cm). Slabši del turške ekipe je branilska vrsta, v kateri je tudi nekdanji član Olimpije Ender Arslan, za nameček pa se je v osmini finala proti Franciji poškodoval Kerem Tunceri.
RM