RK Cimos Koper: vse je šlo narobe
Šport
03. 06. 2013, 14.47
Mediji in javnost se z rokometaši Cimosa v zadnjih tednih ukvarjajo predvsem v zvezi s finančno krizo in kaotičnim položajem v klubu, ki je vse bliže razpadu. A smo se tokrat osredotočili na tekmovalno plat minule sezone, ki je bila v vseh pogledih katastrofalna.
Deana Bombača (v rumenem dresu) nekaj časa ne bomo ne v Bonifiki ne na derbijih z Gorenjem Foto: Tomaž Primožič/Fpa
KOPER
> Morda je bila sezona 2012/13 za nekaj časa zadnja, v kateri so primorski ljubitelji rokometa lahko spremljali vrhunska srečanja in posameznike. Razpad kluba in začetek iz ničle v najnižji ligi je vse bolj realna opcija, saj čas nezadržno teče, dogovora med deležniki koprskega rokometa pa še ni.
Analiza prikazanega v končani sezoni pa je nedvoumna: slabo in daleč za pričakovanji! Uradna cilja kluba pred sezono sta namreč bila osvojitev naslova državnega prvaka in uvrstitev v final four pokala EHF. Na podlagi teh ciljev je bila tudi sestavljena ekipa, ki je bila po mnenju poznavalcev glavni favorit za prvo mesto.
Cimos je edini slovenski klub, ki je v zadnjih dveh letih v DP premagal Gorenje, in to dvakrat. Prejel je 914 zadetkov, kar je 28,5 na tekmo V rednem delu je prejel 8 zadetkov več od Izole. Matjaž Brumen je bil s 188 goli najboljši strelec. Milorad Krivokapić je dosegel 55 zadetkov, kar je 74 manj kot lani (129) in 97 manj kot predlani (152). Osvojil je 43 točk, isto število kot leto pred tem
Razlogi za neuspeh so večplastni, za razumevanje dinamike poloma pa je sezono potrebno razdeliti najmanj v dva, če ne celo v tri dele. V jesenskem delu so bile razmere za delo v koprskem klubu normalne, tako da zunanji dejavniki niso vplivali na rezultate. Slednji že tedaj niso bili dobri. Na 16 tekmah so osvojili 26 točk, prezimili so na tretjem mestu, tri točke za Celjem. Ponavljala se je sezona pred tem, ko Koprčani niso bili prepričljivi - imeli so tudi veliko zdravstvenih težav.
Kljub temu so v zimskem premoru v klubu, spominjajoč se ulovljenega zaostanka za Gorenjem pred dvema letoma, trdili, da boj za prvaka še ni izgubljen. A je bil izgubljen, tako je vsaj pokazalo sosledje dogodkov, z neposrečenim uvodom v januarske priprave, ko je klub nespretno prepolovil plače. Hkrati se je slabšalo zdravstveno stanje, tako da ekipa skoraj nikoli ni bila popolna. Vseeno je nekajkrat pokazala svojo kakovost: na primer doma proti Naturhouse La Rioji, v polfinalu pokala s Celjani, ob zmagi z Gorenjem. A je bilo očitno, da je nekaterim posameznikom na nekaterih tekmah motivacija padla.
Po odstopu Franca Kraševca iz položaja direktorja podjetja Cimos konec marca je sledilo tretje obdobje, ko za razliko od drugega nihče ni več pričakoval ničesar. Zdesetkana ekipa, ki je ostala brez Škofa in Bombača, Manojlović in Krivokapić pa sta obsedela na klopi, je igrala le še zase, za svoj ugled in prestiž. Na koncu je ostanek ekipe z remijem v Celju in zmago z Mariborom dokazal, da niti ni tako slab.
Vseeno je v rezultatskem smislu glavni razlog neuspeha neigranje glavnih ostrostrelcev Manojlovića in Krivokapića. Zato se seveda zastavlja vprašanje, ali je bil nakup Manojlovića sploh smiseln. Trener Fredi Radojkovič odgovarja: “Če bi imel še enkrat možnost izbrati, bi izbral iste igralce. Niso samo veliki športniki, ampak so tudi veliki ljudje. Za tem stojim! Ne bežim od tega, da sem imel najboljšo ekipo v Sloveniji, a sem s to ekipo v vsej sezoni imel le dva tedna skupnih treningov. Ves ostali čas je nekdo manjkal. Predvsem po novem letu so se vrstile nenavadne poškodbe: imeli smo pet zlomov, neugotovljeno bolezen srca, hernijo ... Gre za poškodbe, ki nimajo zveze z načinom treninga, po drugi strani pa so bili zaradi njih rokometaši odsotni več tednov in mesecev. Druga stvar, ki nas je dokončno pokopala, pa so bile finančne težave.”
Zadnji tedni v DP so se za Koprčane vlekli, statistično pa so s tretjim mestom ponovili lansko sezono.
DENIS SABADIN