Nekdanji rokometaši Cimosa so se razkropili na vse strani

Od Atlantika do ruskih step, od rokometne meke Nemčije do svete dežele, praktično na vse strani so se razkropili nekdanji člani usahlega RK Cimos Koper. Nekateri novih delodajalcev še niso našli, večina pa ni imela težav pri iskanju nove službe.

KOPER > Gre za profesionalce, ki imajo v rokometnem svetu ime. Le delno so si ga ustvarili z igranjem pri Cimosu, ki je bil v zadnji petletki blagovna znamka, ki je v rokometu nekaj pomenila. Nekaj nekdanjih cimosovcev je že pred prihodom v Koper spadalo v sam svetovni vrh, saj so bili Nikola Manojlović, Gorazd Škof, Matjaž Brumen, Milorad Krivokapić ... redni udeleženci velikih tekmovanj. Nekateri drugi pa so prav z igranjem za tako ugleden klub na rokometni tržnici postali zaželena “roba”, čeprav je rokometne klube splošna kriza prizadela še bolj kot ostala športna društva.

Honorarji za igranje so drastično padli, veliko klubov je v težavah, ob Cimosu pa so propadli tudi Atletico Madrid (naslednik Ciudada Reala), ki je pred dobrim letom izločil Cimos v četrtfinalu lige prvakov, Čehovski medvedi, prav tako nekdanji tekmec Koprčanov, in AG Koebenhavn. A to je le tolažba za reveže, si predstavljajo v Kopru, kjer nekaj časa ne bo vrhunskega rokometa.

Od koprskih rokometašev, ki so ambiciozno začeli sezono 2012/13, je prvi (že pozimi) odšel Škof. Odpotoval je najbolj zahodno, v francoski Nantes. Prejšnji teden je novega delodajalca v drugi najmočnejši ligi na svetu po vmesnem postanku dobil tudi Vladimir Osmajić, ki se je odločil za Toulouse, kjer že igra Miha Žvižej. Najbolj zveneč klub je dobil Manojlović, ki se je vrnil v Rhein Neckar Loewen, enega od velikanov svetovnega rokometa.

Finančno dobro ponudbo je dobil Brumen, saj v skopskem Vardarju oblikujejo vrhunsko ekipo. Da se kakovostno težišče svetovnega rokometa premika na vzhod, potrjuje tudi Dinamo Minsk, ki se je ob drugih okrepitvah odločil za slovensko smer. Ob Deanu Bombaču in Urošu Bundalu sta v Belorusiji končala tudi reprezentančni selektor Boris Denič in David Miklavčič.

Ostali prestopi niso tako odmevni. Razpad Cimosa je še najbolje izkoristil Maribor, ki očitno načrtno gradi mlado ekipo. Pograbil je trojico, ki ima pred seboj še skoraj desetletje igranja rokometa. Novak Bošković se je po postanku v Katarju vrnil tja, od koder je prišel v Koper, v Izrael, Filip Gavranović pa je našel klub v Avstriji. Ostali še niso našli novega kluba. Ob še neuveljavljenemu Ninu Gržentiču sta najbližje igranju za Koper 2013 Uroš Rapotec in Robi Konečnik, ki imata družini s predšolskimi otroci, kar ima na odločitve za delo v tujini pomemben vpliv.

Nove izzive in delodajalce so si našli tudi člani nekdanjega strokovnega štaba. Fredi Radojkovič je dogovorjen za prevzem mesta selektorja italijanske državne reprezentance, a pogodba še ni podpisana. Boštjan Strašek je po več kot desetletju zapustil Primorsko in bo delal v tretjeligašu iz Gradca. Zoran Jovičić je postal trener novoustanovljenega Kopra 2013, Vanja Kralj pa bo začel samostojno trenersko pot v italijanskem drugoligašu Malu, nedaleč od Vicenze.

Tudi upravljavska ekipa se je razkropila: direktor kluba Aleš Koršič je postal direktor slabe banke v Ljubljani, tiskovni predstavnik Robert Rakar se je dokončno odselil v London, predsednik kluba Franc Krašovec pa je še vedno v bolniškem staležu.

DENIS SABADIN

---