• Primorci z organizatorjem: z leve Željko Brljak, Roman Koprivc, Rajko Koražija, Olga Kantužer Deželak, Andrej Kodelja, Srečko Deželak, Igor  Stegel, čepita Venčeslav Japelj in Nataša Aničić Zavašnik
    Primorci z organizatorjem: z leve Željko Brljak, Roman Koprivc, Rajko Koražija, Olga Kantužer Deželak, Andrej Kodelja, Srečko Deželak, Igor Stegel, čepita Venčeslav Japelj in Nataša Aničić Zavašnik
    Foto: S6
  • Zmagovalec Boris Ivanovič in tretja med ženskami Jožica Šiftar
    Zmagovalec Boris Ivanovič in tretja med ženskami Jožica Šiftar
    Foto: Venčeslav Japelj
  • Zmagovalec s spremljevalcem, ki je napitke priskrbel tudi tekmecem
    Zmagovalec s spremljevalcem, ki je napitke priskrbel tudi tekmecem
    Foto: Venčeslav Japelj
  • Polde Dolenc je s tekmo praznoval 80. rojstni dan
    Polde Dolenc je s tekmo praznoval 80. rojstni dan
    Foto: Venčeslav Japelj
  • Za spomin fotografija pred startom, nekaj minut pred 10. uro. Vreme je bilo primerno za tek, ni bilo prevroče, dež je štrajkal. Do 16. ure se je na kilometrski progi dogajalo marsikaj, tekači so kroge zbirali po lastnem okusu - in zmogljivostih.
    Za spomin fotografija pred startom, nekaj minut pred 10. uro. Vreme je bilo primerno za tek, ni bilo prevroče, dež je štrajkal. Do 16. ure se je na kilometrski progi dogajalo marsikaj, tekači so kroge zbirali po lastnem okusu - in zmogljivostih.
    Foto: Venčeslav Japelj
  • Celjanka Nataša Robnik si je pred začetkom privoščila vtiranje maže. Zaleglo je, osvojila je srebro.
    Celjanka Nataša Robnik si je pred začetkom privoščila vtiranje maže. Zaleglo je, osvojila je srebro.
    Foto: Venčeslav Japelj
  • Srečko Deželak, človek neizmerne energije in širokega srca, z ženo Olgo, ki je tudi tekla. Srečko teče bosonog.
    Srečko Deželak, človek neizmerne energije in širokega srca, z ženo Olgo, ki je tudi tekla. Srečko teče bosonog.
    Foto: Venčeslav Japelj
  • Najboljših šest, z leve: Primož Gašpirc (70 km), Boris Ivanovič (80), Uroš Sobočan (73), Jožica Šiftar (61), Marjeta Gomilšak (66), Nataša Robnik (64)
    Najboljših šest, z leve: Primož Gašpirc (70 km), Boris Ivanovič (80), Uroš Sobočan (73), Jožica Šiftar (61), Marjeta Gomilšak (66), Nataša Robnik (64)
    Foto: Venčeslav Japelj
  • Uroš Sobočan si je pred tekmo namazal podplate. Med tekom  proti srebru si je korajžo dajal tudi s kričanjem pesmi, katerih besedila so bila razumljiva samo njemu ...
    Uroš Sobočan si je pred tekmo namazal podplate. Med tekom proti srebru si je korajžo dajal tudi s kričanjem pesmi, katerih besedila so bila razumljiva samo njemu ...
    Foto: Venčeslav Japelj
  • Najboljši Primorec, Koprčan Andrej Kodelja (62, 10. mesto), z Rajkom Koražijo
    Najboljši Primorec, Koprčan Andrej Kodelja (62, 10. mesto), z Rajkom Koražijo
    Foto: Venčeslav Japelj
  • Marjeta Gomilšak s Ptuja je odsotnost Neže Mravlje, ki je zmagala lani, izkoristila za skok na vrh stopničk
    Marjeta Gomilšak s Ptuja je odsotnost Neže Mravlje, ki je zmagala lani, izkoristila za skok na vrh stopničk
    Foto: Venčeslav Japelj
  • Rajko Koražija, štajerski ultramaratonski guru, je pretekel 45 kilometrov, na cilju pa so ga, tako kot vse druge, pozdravili s španskim valom (“ola”)
    Rajko Koražija, štajerski ultramaratonski guru, je pretekel 45 kilometrov, na cilju pa so ga, tako kot vse druge, pozdravili s španskim valom (“ola”)
    Foto: Venčeslav Japelj

Ultramaraton za tekmovalnost in humanitarnost

sreda, 9. november 2011, 13:55

V Sladkem Vrhu, vasici pri Šentilju na Štajerskem, družina Koražija vsako leto pripravi ultramaratonski tek, dolg šest ur. Zmaga tisti, ki preteče daljšo pot, aplavz pa je namenjen prav vsem. V soboto je najdaljšega dobil Srečko Deželak, ki je za bolno deklico Amedeo v sedmih dneh pretekel 700 kilometrov.

SLADKI VRH> Primorci se lahko pohvalimo z odlično organiziranimi teki, toda s takim tekom, kot ga pripravlja družina Koražija z Sladkega Vrha (ob pomoči Tekaškega foruma - TF), se ne moremo. Čeprav se tekači kar šest ur merijo na dober kilometer dolgem asfaltnem krogu, kar je psihološko ter za gležnje in kolena ubijajoče, vse ostalo daleč pretehta to hibo.

V soboto so Rajko Koražija, njegov tekaškoforumski vzdevek je Vreme, in njegovi pomočniki, zlasti člani njegove družine, ultramaraton Sladkih6 (tako ga zapišejo) pripravili petič. Na ta ultramaraton ne prideš kar tako, po objavi razpisa za letošnjih 120 startnih številk je bil Rajko primoran vpis zapreti že po dveh dneh. “Teh 120 sodelujočih se še da obvladati, več pa ne bi šlo,” je povedal, ko je informacije za PN dajal kar med tekom - časa za to je bilo med tekom več kot dovolj. Seveda je vse pripravil že pred startom, po skoraj leto dni trajajočih pripravah, medtem ko je bil na progi, pa je vajeti prevzela žena Marjeta. Na idejo za tek je prišel pred petimi leti, zanimalo predvsem to, kje so meje človekove vzdržljivosti. Na TF je dobil takojšnjo spodbudo in podporo.

Sladkih6 je pravo “ročno delo”, tek, kot si ga lahko zamisliš v sanjah, in v Sladkem Vrhu med sanjami in stvarnostjo ni razlik. Posvetijo se vsakemu posamezniku. Denimo: na startno številko natisnejo tekačevo ime oziroma nadimek (kot to delajo pri TF), na koncu pa diplome, medalje iz lecta in darilno vrečko pospremi močan aplavz za vse, prav vse, od tistega, ki je v šestih urah pretekel najmanj, do zmagovalca z najdaljšo kilometražo.

Letos so ultramaratonci, z vseh vetrov zbrana klapa z močno razvitim občutkom za solidarnost, ovacije namenili družini Koražija in štirim posameznikom: zmagovalcema Borisu Ivanoviču - Zajcu iz Ljubljane (pretekel je 80 kilometrov), zmagovalki s Ptuja Marjeti Gomilšak (66), 80-letnemu Poldetu Dolencu (34) in Srečku Deželaku - Eču z Unca (34), ki ga primorski ultramaratonci štejejo za svojega. Tokrat je imel malo manj tekaške opravke, predvsem je spremljal ženo Olgo (46) in predstavljal svojo humanitarno akcijo.

Ečo, nekdanji policist, zdaj pa podjetnik, je šesturni ultramaraton povezal s projektom v okviru športno-humanitarnega društva Never Give Up - Nikoli se ne vdaj za pomoč 12-letni deklici Amedei iz enega primorskih obmejnih krajev. V oktobru je v sedmih dneh po slovenskih cestah pretekel nepredstavljivih 700 kilometrov in zbral 2000 evrov za Amedeo, deklico s hudimi zdravstvenimi težavami (rodila se je s cistično fibrozo), za katero mora mama, brezposelna samohranilka - prav zaradi njenih obveznosti do hčerke je nihče noče zaposliti -, skrbeti ves čas. 40-letni ultramaratonec zbira denar za nakup grelnega plaščka za Amedeo, vrednega približno 4000 evrov (prek ameriških ultramaratonskih zvez skušajo priti do cenejšega, kot je na voljo v Evropi; tu ga prodajajo za 8000 evrov). Njegovi pobudi so z denarnimi prispevki sledili tudi drugi udeleženci sladkogorskega ultramaratona, ob tem pa so za Rdeči križ prispevali oblačila.

Za PN je Srečko Deželak povedal: “Tek je moje drugo življenje. Tečem vsak dan med četrto in šesto uro zjutraj, potem pa se posvečam delu in družini. Ni moj cilj podirati rekorde, temveč preveriti, kako daleč lahko glava pripelje telo. Ugotovil sem, da ni limita. Na koncu bi lahko tudi umrl na cesti, preden bi odnehal. Na srečo se je prej izteklo 700 kilometrov. Šesti dan je ves dan deževalo in na koncu tudi snežilo. Bil sem premražen, vse me je bolelo, naprej pa me je gnala glava, misel, da tečem za nekoga, ki je prikrajšan in ki mu lahko pomagam. Z zbiranjem denarja in z zgledom, ko mu dajem upanje in ga spodbujam, da se bori. Morda bo nekoč, ko bo zdravstvo napredovalo, Amedea lahko živela normalno.”

Tudi zmagovalec, 38-letni Boris Ivanovič, razmišlja podobno: “Všeč mi je, da smo letos zmanjševali uporabo plastičnih kozarcev in zbirali denar za bolno deklico. Super je, če lahko s tekom pomagamo. Večina ultramaratoncev tako ne teče zaradi rezultata, ta je zgolj posledica. Tekmovalnost je pri nas sploh zelo relativna; moj spremljevalec ob progi je denimo danes dajal pit tudi konkurentom.” Zajc je na začetku imel hudega nasprotnika, državnega prvaka v maratonu Maria Vračiča, ki je ubiral strahovit tempo. “Toda slutil sem, da ne bo zdržal do konca. Maratonci ne tečejo več kot 42 kilometrov,” se je nasmehnil šampion, tudi letošnji zmagovalec slovitega madžarskega ultramaratona okrog Balatona.

Edina ženska v osemčlanskem primorskem zastopstvu, v Ljubljani živeča Koprčanka Nataša Aničić Zavašnik, mama dveh majhnih otrok, ki mora zelo disciplinirano razporejati svoj delovni in prosti čas, je osvojila sedmo mesto (57). Športnica je od malih nog, trenirala je atletiko in odbojko, zadnje leto pa se posveča dolgim tekom, maratonom in ultramaratonom (ultramaraton je tek, daljši od 42-kilometrskega maratona). “Ugotovila sem, da so mi daljši teki večji izziv, bolj so mi všeč. Doslej sem bila najbolj uspešna na ultramaratonu v Wildonu v Avstriji, kjer sem bila šesta. Današnji tek je bil zelo lep, predvsem ker vidiš ogromno znanih obrazov. Vsi smo kot ena družina, poleg tega pa je tek tudi zelo dobro organiziran. Po koncu ostanemo skupaj, ne tako kot na ljubljanskem maratonu, kjer se takoj razidemo. Šlo mi je zelo težko, saj sem pred 14 dnevi pretekla ljubljanski maraton, pred mesecem dni pa zagrebškega,” je povedala ena od (redkih) primorskih ultramaratonk.

Vreme prebira poročila in komentarje na TF in s peto izvedbo ultramaratona ne more biti nezadovoljen. “Zadovoljstvo tekačev nas vodi naprej, da že razmišljamo o prihodnjem letu,” je povedal za PN.

Več o ultramaratonu in humanitarni akciji najdete na straneh www.tekaskiforum.net, vreme.hobby-site.com/sladkih6/ in www.tekzasrečkom.si/amadeina-zgodba/.

VENČESLAV JAPELJ


Povej naprej: