Jamski medved ni nagajal

V Briščkih se je v nedeljo nadaljevala tradicija podzemeljskih tekov, s 1000 stopnicami Velike pečine se je spopadel 201 tekač.

Odpri galerijo

BRIŠČKI> Največja turistična jama na svetu, Velika pečina (Grotta gigante), na Tržaškem Krasu je bila v nedeljo cilj posebnih obiskovalcev. 201 tekač (več jih Tržaško planinsko društvo in njegova gorskotekaška sekcija CAI CIM zaradi varovanja okolja nista spustila v podzemlje) ni potreboval naglavne svetilke, saj je notranjost pečine dobro osvetljena, zato pa so zelo prav prišle rokavice, kajti kovinska ograja ni brezhibno gladka. Proga je dolga 1,6 kilometra, polovica je je speljane po ravnem pred vhodom, nato se spusti dobrih sto metrov v globino, navzdol in navzgor vodi po 500 stopnic.

Slovensko zastopstvo niti tokrat ni bilo pretirano številno, našteli smo osem tekačev z naše strani, zato pa je bilo toliko močnejše. Domžalčan Peter Kastelic je lansko drugo mesto (za Michelejem Ermacoro) letos zamenjal za prvo, za to pa je moral postaviti nov rekord proge, saj je Michele lanski čas izboljšal za pet sekund. Matic Slabe iz Kamnika je bil peti, Ljubljančan Matic Plaznik pa šesti.

Med ženskami je zmagala Daniela da Forno, ki je za PN tekla na letošnjem SP v gorskem maratonu v Podbrdu. Letos je Mojstrov kronometer skozi pečino (Cronotraversata del Maestro) skupaj s Kronometrom velikanov (Cronoscalata dei Giganti), ki so ga v maju pripravili na Goldonijevem trgu v Trstu, veljal za kombinacijo. Daniela je bila dvakratna zmagovalka, tako v Trstu kot v Briščkih. Za PN je povedala: “Gorski maraton v Podbrdu mi je dal moč, po njem so te stopnice mačji kašelj. Tokrat sem bolje kot običajno tekla spust, morda sem imela manj strahu, vzpon pa me je kar namučil. Izboljšala sem lanski čas, in ko se sekunde topijo, leta pa prištevajo, to pomeni, da ti gre dobro. Danes je čudovit dan, vidimo se v aprilu na Gradiškem gorskem teku!”

V Briščke je ekstravagantni tek pritegnil Nemca Hendrika Bottgerja, navdušenega tekača, urednika srednjeevropskega tekaškega spletnega portala (spletna stran http://www.runinternational.eu/). Hendrik je vneto fotografiral, potem pa še tekel - se uvrstil na visoko deseto mesto. Povedal je: “Začel sem umirjeno hitro, za navzdol nisem nič tvegal, za gor pa sem hitro začel hoditi, kar je bilo veliko laže kot teči. Uporabljal sem obe rok, ko sem se vlekel ob ograji. Videl nisem nič, a je bilo zabavno. Tek je dobra ideja, dober razlog za obisk tega kraja. Morda na Primorsko pridem že na Štanjelski tek.”

Vipavec Darko Hrovatin je eden tistih, ki so skozi pečino tekli že na prvem teku pred 13 leti. “Z Zmagom Magajnetom sva tekla še po stari progi skozi vas. Takrat je bil sam tek lepši, sicer pa so v zadnjih letih notranjost jame lepo uredili. Žal za ogledovanje ni časa, samo na dnu pogledaš navzgor, da vidiš, kaj te še čaka do izhoda,” je povedal. Darko vodi priprave na prvi pokalni gorski tek prihodnje sezone 11. decembra v Gaberjah, takrat bodo tudi razdelili letošnja priznanja. “Upam, da bo vreme tako lepo, kot je danes, in da bo udeležba visoka.” Dejstvo, da se le redki Slovenci odločijo za tek skozi podzemlje, pa komentira: “Nenavadno. Saj sem pridemo k prijateljem, tako kot Italijani pridejo k nam, zlasti na naše gorske teke. To je prav posebna dogodivščina, česa takega pri nas ne moreš doživeti.”

Divačan Niko Dolgan je prav tako star znanec tržaških gorskih tekačev in z veseljem hodi na njihove prireditve. “Ta tek je odlična ideja; sploh imajo v tržaškem gorskotekaškem društvu vedno odlične ideje. Pri nas kaj takega ne bi šlo skozi, tukaj pa so fleksibilni in zadeva jim uspeva. Danes se mi je že na začetku odvezala copata (čeprav dobro vem, kako jo je treba zavezati - a se zgodi), na tako kratki progi pa potem ne moreš izgubljati časa z zavezovanjem ...”

Še ena Kraševka, Milojka Klobas, je v nedeljo tekla četrtič ali petič. “Tega teka ne smem zamuditi, si vedno rečem. Super je bilo, super! Le prijavljanje je preveč zapleteno. Sama sem se prijavila po faksu, prijavnino 15 evrov pa sem plačala na pošti v Opčinah. Se mi zdi, da za prijavo porabiš več časa kot za sam tek.”

Michele Ermacora pri skoraj 39 letih prav vsak dan najmanj eno uro nameni teku. Nič čudnega, da je v takšni formi in da ga lahko premaga samo mlajši atlet v polnem treningu, kot je Kastelic. “Proga je bila letos zunaj suha, na srečo, v jami pa je po stopnicah navzdol kar precej drselo. Bilo je vlažno, moji podplati pa so gladki - take copate sem vzel nalašč, se bolje teče v njih. Nekaj problemov je bilo zaradi drsenja, sicer pa na poti navzgor ne gre drugače, kot da krepko pritisneš. Se vidimo na Matajurju 1. maja, upam, da na Triajur pride tudi Simon Alič,” je za PN izjavil italijanski šampion.

Peter Kastelic pa je povedal, da se za ta tek ni posebej pripravljal. Zmagal je že v Palmanovi in italijanske zmage mu prehajajo v navado, smo ga podražili. “Res sem v formi, in ko si v formi, ti gre vse zlahka, ne potrebuješ posebnega treninga. Načelno mi ta tek ustreza, mi tamladi, ki se ukvarjamo tudi z gorskimi tekom, že na spustu lahko veliko pridobimo, za gor pa je tako treba garati,” je po prihodu na cilj povedal zmagovalec in novi rekorder, ki sicer vsako leto odteče nekaj polmaratonov. O maratonu pa še ne razmišlja.

Več o teku na www.caicim.it/indexita.asp.

VENČESLAV JAPELJ

---