Dr. Rado Bohinc o učenosti hujšanja

Doktor pravnih znanosti Rado Bohinc, 60-letni rektor Univerze na Primorskem, enkrat minister v jugoslovanski vladi in dvakrat v slovenskih, je po rodu Gorenjec, poročen pa je s Primorko. Živi v Kolombanu, kjer v prostem času prideluje vino in oljke.

>Se rekreirate?

“Precej redno igram tenis, še kar redno golf, tudi na kakšen sprehod se odpravim, poleti jadram, pozimi smučam. Skratka, skušam skrbeti za kondicijo.”

>Zakaj se rekreirate?

“Ker me to sprošča in mi je všeč; to je ustvarjalen način preživljanja prostega časa. Drugič pa zato, ker me ohranja pri zdravju in kondiciji.”

>Ste se kdaj ukvarjali s tekmovalnim športom?

“V zelo zgodnjih letih sem plaval na Bledu, kjer sem takrat živel. Težko pa bi rekel tekmovalni šport tekmovanjem v odbojki, ko sem igral za Gimnazijo Jesenice, kasneje pa za Odbojkarski klub Bled.”

>Vaš najljubši športnik/športnica?

“O, veliko jih je. Zdaj sem še malo pod vtisom zimskih dosežkov in bi rekel Tina Maze.”

>Jeste sadje in zelenjavo?

“Redno, vitamini ... (pokaže na polno skledo sadja na mizi v svoji pisarni). Tudi sicer je moj hobi vinogradništvo in vinarstvo. Pridelujem vino in včasih tekmujem z njim. To je hobi iz prepričanja, da je vino zelo visoko kvalificiran proizvod, v njem je veliko znanja in ljubezni.”

>Pa meso?

“Ne odklanjam ga, vse več pa pojem rib oziroma morske hrane.”

>Kako uživate vino?

“Do vina imam spoštljiv odnos. Poleg tega je vino del hrane. Uživam ga ob hrani, včasih pa tudi v veseli družbi. Vino je sestavina svobodnega življenja, seveda za tiste, ki trezno ravnajo z njim.”

>Vaši grehi pri prehranjevanju?

“En sam greh: preveč. Moral bi zmanjšati obseg, in to je edina učenost hujšanja. Manj jesti.”

>Kuhate?

“Kuham, bolje rečeno, z veseljem kakšno stvar spečem na ražnju za vso družbo, kakšno dobro ribico ali pa tudi kaj mesenega. Drugače pa nisem preveč zašel v to področje, preprosto zato, ker imam doma v ženi Slavici odlično kuharico.”

>Kakšno olje uporabljate pri vas doma?

“Olivno, skoraj izključno. Ga tudi sami pridelujemo, oljke imamo na vrtu v Kolombanu.”

>Kako slano hrano jeste?

“Preveč. Mislim pa, da ni povsem točno, da je slana hrana škodljiva zdravju. Človek bi moral jesti tako hrano, kot mu prija. Organizem ima obrambne mehanizme, tako da zavrača okus nezdravega. Tisti, ki mu neslana hrana ni všeč, ima zagotovo za to zdravstvene razloge, za katere pa morda niti ne ve.”

>Kako pogosto in v kakšnih količinah jeste pršut?

“Za človeka, ki živi na Primorskem, jem presenetljivo malo pršuta. Všeč mi je kakšen košček tu in tam, a da bi se ga do sitega najedel ... To ni moja najbolj priljubljena hrana. Ga pa spoštujem kot izdelek, v katerem je veliko znanja.”

>Katera primorska jed vam je najbolj pri srcu?

“Pašta, seveda. Recimo z morskimi sadeži.”

>Kaj vam je v veselje?

“Če imam uspehe na tistem področju, na katerem delam oziroma za katerega odgovarjam. Mi je v veselje, me tudi razbremenjuje in sprošča, če najdem kakšno drugo aktivnost, ki ni povezana z delom, pa me nekako napolni in osrečuje. To pa ni tako preprosto, glede preživljanja prostega časa sem precej zahteven in moram delati res tisto, kar me prešine z zadovoljstvom, sicer se dolgočasim. Včasih me veseli, tako da me prav prežema, dobro jadranje ali pa dober udarec pri golfu.”

>Kaj vas spravlja ob živce?

“Živce skušam čimbolj kontrolirati. Včasih mi to ne uspeva. Težko bi povedal splošno pravilo, morda kakšne nekorektnosti, s katerimi se srečujem kjerkoli; da ljudje ne držijo besede, ki so jo dali.”

>O čem najpogosteje sanjate?

“Ločujem dvoje sanj. Ene so podzavestne, odražajo človekov miselni svet v podzavesti, to je tisto, kar se dogaja ponoči, ima pa vzrok v močnem čustvovanju, dogodku, ki se posebej močno vtisne v človekovo podzavest ali pa tudi v njegovo srce. Celo vrsto takšnih epizod doživlja človek, ampak bi preveč povedal o sebi, če bi razkril kakšno od njih. Sicer pa mora vsak človek imeti sanje, neke cilje, h katerim stremi, ki jih v celoti nikdar ne doseže, ker gre za stremljenje k nečemu, kar ceni kot svoj življenjski cilj. Te sanje vlečejo naprej, dajejo energijo, tudi osrečujejo in dajejo človeško razsežnost.”

>S katero nogo vstajate zjutraj?

“Dobesedno z obema, tudi v prenesenem pomenu. Poskušam se postaviti na noge in začeti nov dan in nov svet znova. Vsak dan po svoje predstavlja izziv. Človek je navsezgodaj pred odgovornostjo, kako bo preživel v dobro sebi in drugim. Mislim, da je življenje treba razumevati na tak način.”

>Kaj prijetnega pričakujete od življenja danes?

“Danes imam še celo vrsto obveznosti v Ljubljani, upam pa, da bom zvečer preživel kakšno urico v družini in družbi najbližjih ter da se bomo imeli dobro.”

>Nameravate učakati 120 let?

“To ni v celoti odvisno od mene. K sreči o tem odloča usoda. Pomembno je, da ljudje čas, ki jim je namenjen, živijo polno in da kaj dobrega pustijo za seboj.”

VENČESLAV JAPELJ

---