Doktor Vlado ne ve, kaj je mraz

Prvi polmaraton v naši soseščini v novem letu je napisal nekaj nenavadnih zgodbic. Za Štajerko Vero je tek hrana, brez njega ne more Ljubljančanka Irena, Koprčanka Nataša ljubi ultramaratone, Postojnčan Vlado pa bo za sedemdeseti rojstni dan postavljal vrtoglav osebni rekord.

Minuta do starta. Kmalu bo mraz postal znosnejši, prenekateri kos obleke pa odveč. Foto: Venčeslav Japelj
Minuta do starta. Kmalu bo mraz postal znosnejši, prenekateri kos obleke pa odveč. Foto: Venčeslav Japelj

MEDEA> Trinajsti Mali maraton dveh pokrajin, ki so ga v nedeljo pripravili člani športnega društva Gruppo Marciatori Gorizia, je privabil nekaj več kot 400 tekačev iz Italije, Slovenije (90), Avstrije, Hrvaške, Maroka in verjetno še od kod. To je ena od “obveznih” postaj slovenskih rekreativcev na začetku leta.

Na cilj 21 kilometrov dolge ravninske proge jih je priteklo 405, zmagala pa sta Maročan Aziz Lalaoui (1:07:34) in Novogoričanka Aleksandra Fortin (1:24:00).

Najboljša Slovenka na tekmi, lani je v Medei zmagala na 30-kilometrski progi, je po zmagi povedala: “To je bil trening tek, tekla sem skupaj s Stankom Zupanom (Vitezi dobrega teka), ki se mu moram zahvaliti, ker mi je držal ritem. Za minuto sem zaostala za osebnim rekordom, in ker sem sredi treninga, je to v redu. Tekla pa sem z nekaj rezerve, ker mi nagaja stegenska mišica.”

Slovenska dekleta so se bolje odrezala kot fantje, ob Aleksandri se je znotraj prve deseterice znašlo še pet naših tekačic; četrta Polona Kukovec, peta še ena Novogoričanka Jana Kotar Ilijaš, šesta Nataša Aničić Zavašnik, deveta Nataša Prašnikar in deseta Bernarda Ivančič. Nataša Aničić Zavašnik, v Ljubljani živeča Koprčanka, je s šestim mestom absolutno za las zaostala za prvo peterico in - razumljivo - ni bila ravno zadovoljna, ker je najboljše nagrade pobralo deset moških in samo pet žensk. Sicer ji, zmagovalki v svoji starostni skupini, nagrada ni ušla. Njeni pomisleki so leteli bolj na račun neenakih kriterijev organizatorjev do tekačev in tekačic. A ji to ni pokvarilo razpoloženja: “Proga je lepa, z zelo malo klanci, sonce je prijetno grelo, ni nas preveč ... Tukaj je toplo v vseh pogledih. Tekla sem osebni rekord (1:31:11), in to ravno na obletnico mojega prvega teka sploh; začela sem namreč lani prav v Medei. Enega lahko spijemo na ta račun. Zdaj se pripravljam na GM4O, jeseni pa bi rada brez bolečin v sedmih urah in pol, osmih, odtekla ultramaraton Celje-Logarska dolina.”

Med tekači je bil drugi Ljubljančan Andrej Medved, redni udeleženec tega teka, ki je lani na SP v duatlonu zasedel 22. mesto. Njegov čas je bil 1:12:27. V prvi deseterici sta bila še (šesti) Gorenjec Mirko Janjatovič, tako rekoč inventar primorskih pokalnih tekov, in Boris Peček (osmi). Najbolje uvrščeni Primorec je bil postojnski zobozdravnik Robert Petrovčič (1:21:23).

Pred startom je mraz krepko lezel za nohte in večina tekačev je bila temu primerno oblečena. Ne pa tudi Vladimir Savič, Petrovčičev someščan, zdravnik v pokoju. Na sebi je imel samo kratke hlačke, lahko tekaško majico, copate in uro. To je standardna tekaška oprava Postojnčana, ki bo v marcu vstopil v sedemdeseto leto. Za vse letne čase in vse temperature. “Na tekmovanjih mi ni mraz. Niti enkrat v zadnjih petih, šestih letih nisem tekel oblečen bolj, kot sem zdaj. Na božičnem teku v Doliču je bilo minus šest, pa še pihalo je. Bil sem oblečen tako kot danes. Ena od tekačic se me je dotaknila, prepričana, da sem že napol zmrznil. Vzkliknila je: 'Kako je vroč!' Dejstvo je, da mraza ne čutim.” Neverjetni Vlado si je za letošnje leto zadal nalogo, da sedanji osebni rekord 1:26 na polmaratonski progi popravi: “Na Ljubljanskem maratonu, kjer bo DP v polmaratonu, bom poskusil teči okrog 1:24.” Če mu bo to uspelo, mu ne bo ušla zlata medalja, ki bo verjetno dosegljiva z že tudi več kot desetminutno zamudo.

V Medeo je s severovzhodnega konca Slovenije prišla v Italijo teč Vera Kumperščak iz Dupleka (pri Mariboru), mama zapriseženega nogometaša in ene boljših slovenskih tekačic Tine Čačilo (lani na DP v Kopru druga na 5000 metrov, za Heleno Javornik). “Zadala sem si, da vsak mesec pretečem eno enaindvajsetko, da pridem v kondicijo in jeseni odtečem 75 kilometrov Logarske doline. Ura mi je danes crknila, sploh nisem vedela, kako hitro tečem; tudi zato, ker dolgo ni bilo kilometrskih oznak.” V decembru je pretekla 54-kilometrski istrski ultramaraton Savudrija-Novigrad. Takšni tekačici je nujno postaviti temeljno vprašanje. “Zakaj tečem? Ker uživam. Tek je moj način življenja, tek je moja hrana. Je za sprostitev, za vzdržljivost, če tečeš, lahko premagaš marsikaj. Lahko si tudi vzor otrokom. Z mano je začela teči hčerka, potem pa sem se jaz od nje učila hitrosti. Moj cilj je, da tečem, dokler sem na svetu.”

Med tistimi, ki so bili v Medei zadovoljni z doseženimi časi, je bila tudi v belo oblečena Ljubljančanka Irena Gruntar. “Bela snežinka” je tekla brezskrbno, brez kakršnih koli načrtov. Kramljala je s sotekači, na cilju pa presenečena opazila, da je izboljšala svoj osebni rekord. Pa presenečenj ni bilo konec. Malo kasneje so jo poklicali, da pride po nagrado za zmago v svoji kategoriji, kolegi in kolegice iz Tekaškega foruma pa so ji prepustili še en opravek: sprejem pokala za najbolj številno ekipo.

VENČESLAV JAPELJ


Najbolj brano