V Sibirijo tudi z domačo salamo

Novogoriški namiznoteniški olimpijec Bojan Tokić ima pri 32 letih za sabo dolgo zdomsko pot. Član Saarbrückna je največ časa, kar deset let, prebil v Nemčiji. Na potovanjih po celem svetu je preživel marsikaj, zadnje dni starega leta pa je preživel doma.

NOVA GORICA > Bojana Tokića, ki je staro leto končal na 52. mestu svetovne namiznoteniške lestvice, je pot vodila v Italijo, (Cagliari, Milano) nato v francoski Montpellier, ustalil pa se je v Nemčiji, kjer je igral za Plüderhausen, Frickenhausen in zadnja štiri leta za Saarbrücken, kjer je še danes. Z njim smo se pogovarjali med božično-novoletnimi prazniki, ko je v domači Novi Gorici aktivni oddih z dekletom, srbsko reprezentantko Moniko Molnar, združil z vodenjem priprav mladinske reprezentance.

Leto 2013 Tokiću ni prineslo veliko, a se nekaterih sprememb vendarle veseli: “Res je, da sem bil po olimpijski sezoni nekoliko izpraznjen in da nekega presežka, če izvzamemo uvrstitev med 32 na svetovnem prvenstvu, ni bilo. Po drugi strani pa sem od začetka leta kljub številnim nihanjem na svetovni lestvici izgubil le šest mest. Tudi v novi sezoni sem ohranil dober status v Saarbrücknu, najlepša novost pa je, da je bil pred sezono dograjen klubski vadbeno bivalni kompleks. Zdaj imam vse res pri roki. Tako se je končala nekajletna razpetost med Saarbrücknom in 300 kilometrov oddaljenim Düsseldorfom, kjer sem zaradi optimalnih razmer za bivanje in trening doslej živel.”

Udobje v zrelih letih dobro dene, še posebej, ker mora najboljši slovenski namiznoteniški igralec boje v najkakovostnejši ligi v Evropi združevati z nastopi v ligi prvakov, z igrami na elitnih posamičnih turnirjih in z reprezentančnimi akcijami. Med potovanji po svetu se zgodi marsikaj. Tako je bilo tudi tik pred prazniki, ko je Saarbrücken v ligi prvakov igral v Jekaterinburgu v Sibiriji: ”Pričakali so nas mraz, zastareli objekti in čudna hrana. Na srečo sem tega z oddaljenih gostovanj v Rusiji že vajen in sem imel v torbi za vsak slučaj tudi nekaj svoje preverjene hrane in pijače, vključno s priljubljeno salamo. Tudi soigralci so se mi pri zajtrku iz lastnih zalog kar z veseljem pridružili.”

Nemško moštvo se sicer ni uvrstilo v drugi del lige prvakov in bo evropsko sezono nadaljevalo v četrtfinalu pokala evropske namiznoteniške zveze.

Takoj po silvestrski noči so se aktivne počitnice doma za Tokića končale. V leto 2014 je stopil z umirjenimi pričakovanji: ”Sem v letih, ko ne moreš več tekati s turnirja na turnir. Obveznosti je treba zmanjšati. Želim si, da bi se na letošnji zimski Pro Tour turneji po daljnem vzhodu odrezal bolje kot lani in si za nekaj mest popravil položaj na svetovni lestvici. Moj program bo natančneje znan v februarju, ko bom izvedel, kakšen bo kvalifikacijski sistem za moje tretje olimpijske igre v Rio de Janeiru. Temu bo vse podrejeno.”

Seveda bo treba ob tem poskrbeti za dobre klubske dosežke, od katerih živi. Saarbrücken prezimuje na šestem mestu, cilj pa je končnica četverice. Tokić ne skriva, da je Nemčija zanj drugi dom, čeprav mu tam vse le ni všeč: ”Lepo je, da se pogodbe in dobro delo spoštujejo. Razmeram sem se prilagodil tako dobro, da me že kar jemljejo za svojega. Včasih se zalotim, da že razmišljam po nemško, a nisem prepričan, da bi v Saarbrücknu ali v Nemčiji rad ostal. V mojem drugem domu je življenje mirno, a sivo. Pozna se dobrodošel francoski vpliv pri kulinariki, a po načinu življenja so Nemci zvesti sebi, hladni, disciplinirani. A to ni vse. Pogrešam nekaj mediteranskega pridiha, če pa bo treba tam služiti kruh tudi kasneje, mi ne bo težko.”IGOR MUŠIČ

---