Tudi pedala se vrtijo globalno

Cestni kolesarji so komajda končali preteklo sezono, a že pogledujejo proti naslednji. Ob tradicionalnih dirkah na tekmovalnem koledarju jih čakajo še londonske olimpijske igre.

NOVA GORICA > Cestno kolesarstvo je ena redkih športnih panog, kjer olimpijske igre nimajo takšne teže kot pri večini drugih disciplin. Poklicni kolesarji so se v olimpijski spored vključili razmeroma pozno, šele leta 1996 v Atlanti. Zmage na največjih etapnih dirkah, slovitih klasikah ali svetovnem prvenstvu so v kolesarsko razvitih državah običajno bolj čislane kot olimpijsko zlato. Percepcija se bo zavoljo tradicije težko zasukala, vendar tudi kolesarstvo pridobiva pozornost javnosti na igrah. Po zaslugi Britanca Marka Cavendisha bo cestna dirka - vsaj v očeh gostiteljev - med osrednjimi dogodki prihodnjih olimpijskih iger. Serijski zmagovalec ciljnih sprintov na največjih dirkah in novopečeni svetovni prvak bo tudi na londonskih ulicah favorit številka ena.

Po tem, ko se ji je četrta vozovnica za las izmuznila, bo imela Slovenija na cestni preizkušnji tri predstavnike (devet najuspešnejših držav na lestvici pa si bo lahko privoščilo po pet kolesarjev). Upoštevajoč profil trase in tekmovalcev bo eden glavnih slovenskih adutov Borut Božič. Če se ne bo zgodila višja sila, bo Idrijčan, ki je osvojil sedmo mesto na zadnjem SP, gotovo med tremi potniki za London. Drugi na seznamu olimpijskih kandidatov je Grega Bole, ki je prav tako zelo močan v skupinskih zaključkih. Za tretjo vozovnico je favorit Jani Brajkovič, ki naj bi slovenske barve zastopal tudi v kronometru.

Številni prestopi

V ženski konkurenci se nastopa na olimpijskih igrah lahko upravičeno nadeja Polona Batagelj, ki bo v prihodnji sezoni vrtela pedale za italijansko ekipo Diadora. Ajdovka pa ni edina, ki je po koncu sezone zamenjala klubske barve. Božič in Brajkovič sta si našla novega delodajalca pri Astani, kjer jima bo v oporo novopečeni športni direktor Gorazd Štangelj. Kazahstansko moštvo ima licenco Pro Toura in bo v prihodnji sezoni imelo pravico nastopa na vseh največjih dirkah. Enako velja tudi za Liquigas, ki mu ostaja zvest Kristijan Koren. Po dveh zaporednih nastopih na Touru utegne kolesar iz Budanj pri Ajdovščini dobiti priložnost tudi na Giru.

Jan Tratnik, ki je v pretekli sezoni vrtel pedala za Pro Tour ekipo Quick step, se vrača v domovino. Po združitvi belgijskega moštva z Omego mlademu Idrijčanu ni preostalo veliko manevrskega prostora. Tratnik pravi, da je bil preskok med elito pri 21 letih le prevelik. Spet bo tekmoval za ljubljansko Radensko, kjer ga ob domačih dirkah bržčas čakata tudi preizkušnji za EP in SP mlajših članov. SP (za vse kategorije) bo v nizozemskem Valkenburgu, kraj EP pa še ni določen. Klubske barve v Pro Touru je zamenjal tudi Simon Špilak. Iz Lampreja se seli v rusko Katjušo, ki velja za enega najbogatejših kolesarskih klubov.

Tudi v Pro Touru so prisotni trendi globalizacije in povezovanja. Športni in finančni kriteriji, ki jih morajo izpolniti klubi, so vse ostrejši, poreklo in sestava ekip pa zategadelj vse bolj pisana. Letos se je Pro Touru priključilo tudi avstralsko moštvo Green Edge, v belgijski ekipi Lotto pa bo prihodnjo sezono, denimo, vrtel pedala iranski kolesar Mehdi Sohrabi, ki je ekipi prinesel dragocene točke iz azijskega pokala. Da bi izpolnila športne kriterije Pro Toura, je francoska ekipa Ag2R v svoje vrste privabila Gregorja Gazvodo, ki je v dresu ob koncu sezone razpuščene ekipe ptujske Perutnine prav tako zbral veliko število točk na azijskih dirkah.

Za pomembne premike v Pro Touru je poskrbela združitev ekip Radio Shack in Leopard. Brata Schleck se bosta tako lahko zanašala na kopico izkušenih pomočnikov. Med posamičnimi prestopi velja izpostaviti selitev kralja spomladanskih klasik Phillippa Gilberta v BMC, kjer se bo pridružil zmagovalcu letošnjega Toura Cadelu Evansu. Cavendish pa se bo priključil britanskima rojakoma Bradleyju Wigginsu in Richardu Froomu v ekipi Sky.

Kapetani zaslužijo več kot vodonosci

Za razliko od drugih poklicnih športnikov zaslužki kolesarjev niso tako lahko dostopni javnosti. Proračuni ekip se med seboj razlikujejo, povprečno Pro Tour moštvo naj bi stalo vsaj osem milijonov evrov. Čeravno kolesarstvo slovi tudi kot ekipni šport in po uspehih na velikih dirkah tekmovalci običajno razdelijo denarne nagrade med vse člane ekipe, kapetani moštev oziroma kandidati za visoka mesta razumljivo uživajo finančno (precej) boljši status od tako imenovanih vodonoscev.

Alberto Contador, ki naj bi ta mesec vendarle dočakal odločitev športnega razsodišča o domnevni zlorabi dopinga, bojda zasluži vsaj štiri milijone evrov letno, Gilbertu naj bi nova pogodba navrgla 3,5, Cavendishu pa 2,5 milijona. Fabian Cancellara naj bi vrtel pedala za dva milijona evrov, nemški sprinter Andre Greipel, ki je slavil zmage na Touru, Giru in Vuelti, pa naj bi bil težak milijon evrov letno.

Kakšne pa so tržne cene slovenske četice v Pro Touru? Božič, ki ima v svoji vitrini etapni zmagi na dirkah po Španiji in Švici, in Špilak domnevno zaslužita približno 250.000 evrov. Boletova plača naj bi znašala 200.000 evrov, Koren pa naj bi vrtel pedala za 100 tisočakov. Najboljši finančni status na tržišču ima Brajkovič, ki naj bi prejemal vsaj 400.000 evrov na sezono. Plačni minimum v Pro Touru je 33 tisočakov. V drugorazrednih pro-kontinental ekipah, kot so tudi slovenske Adria Mobil, Radenska in Sava, so zaslužki praviloma manjši. Pri nas naj bi se letne pogodbe gibale med 20.000 in 25.000 evri.

Radenski ostaja zvest Robert Jenko, Matej Mugerli pa se je pridružil Mateju Gnezdi pri Adria Mobilu. Za Savo naj bi tudi v prihodnje vrtel pedala David Tratnik. Negotova je še usoda Deana Podgornika, Andija Bajca, Dejana Bajta in Kristjana Fajta, kot tudi nekaterih primorskih kolesarjev, ki imajo za sabo kakšno tekmovalno leto med člani ali so komajda končali mladinski staž. Večina naštetih je izkušnje za člansko konkurenco nabirala v novogoriškem kolesarskem klubu, kjer bodo po vložku italijanskega pokrovitelja tudi v prihodnji sezoni ohranili mladinsko ekipo. ALEŠ SORTA

---