Štafeta: Sanja Smrdelj, gorsko hitrostna voznica

Gostja štafete je 24-letna voznica gorsko hitrostnih dirk Sanja Smrdelj iz Klenika pri Pivki. Z Zastavinim yugom za AK Lamko Ljubljana tekmuje v diviziji 1 A, kjer se vrtijo motorji prostornine do 1300 ccm.

Sanja Smrdelj
Sanja Smrdelj 

Đoša Lazarević je štafeto predal voznici gorsko hitrostnih dirk Sanji Smrdelj. Postavil ji je naslednje vprašanje:

>Kdo vas je navdušil za dirkanje in kakšne cilje imate?

“Z dirkanjem se v moji vasi ukvarjata moj oče Marjan, ki me je navdušil za ta šport in sosed Milan Bubnič, eden najboljših voznikov v Sloveniji. Ko sem imela pet let, so mi doma že izpolnili prvo dirkaško željo - dobila sem gokart. S šestimi leti sem začela tekmovati. Po obdobju dirkanja s karti sem se preselila v avtomobil in na gorsko hitrostno dirkanje, kjer si želim, da bi vsaj eno dirko zaključila brez tehničnih težav na svojem yugu. V prihodnosti si želim boljši dirkalnik, recimo znamke mitsubishi, s katerim bi bila konkurenčnejša tudi na tujem. Preizkusila sem se že v Buzetu, Banja Luki, Castelmonteju in v Simonhoheju v Avstriji.”

>Kako ste kot dekle vztrajali v avtomobilskem športu?

“Povsem naravno. Doma smo imeli desetletja prevozniško obrt. Tovornjaki, avtomobili in dirkalniki, vse do formule 3000 s 700 konjskimi močmi, so bili stalno pri hiši. Tako sem znanje in izkušnje o vozilih pridobivala sproti - doma in na dirkah, na katere sem hodila z očetom. Svoje avtomobile si sama popravljam in se na mehaniko odlično spoznam, morda veliko bolje kot moj fant Mitja, ki mi to znanje kar zavida. Imam izpit za vožnjo kategorije C in E, kar vključuje velike tovornjake s prikolicami, dokončala pa sem tudi študij na fakulteti za promet v Portorožu.”

> Zakaj ste se poslovili od gokarta?

“Pri nas sem tekmovala do leta 2002 in bila na pokalnem tekmovanju tretja, nato pa sem odšla za dve leti dirkat v Italijo v ŠK Videm (Udine), kjer je bila veliko boljša organizacija, zaradi konkurence pa je bilo tudi več možnosti za napredovanje. Bila sem edina Slovenka z italijansko licenco. Leta 2004 sem bila druga v DP in pokalna zmagovalka v tekmovanju sportstil, leto pozneje pa sem bila druga. V kartingu sem svoje dosegla. Leta 2009 se je ponudila priložnost, da začnem z avtomobilom na gorsko hitrostnih dirkah, kar sem izkoristila.”

>Kako je potekala lanska sezona?

“Tekmujem v diviziji 1 A do 1300 ccm, kjer sva dve voznici. Najvišja uvrstitev na posamični dirki je bila na drugo mesto skupno pa sem bila četrta v pokalu yugo. Vzorniki so tisti, ki so hitrejši od mene. V najboljšem spominu mi je ostala dirka na Hrvaškem v Skradinu, kjer je start na 10 m nadmorske višine, cilj pa na 500 metrih. Tam so dirke veliko bolje organizirane, startnina, je nižja, pa tudi spektakel znajo narediti. Všeč mi je tudi najbližja dirka Ferarri v Ilirski Bistrici oziroma v Šembijah, ki šteje za evropski pokal.”

>Kaj pričakujete od letošnjega leta?

“Predvsem želim do pomladi čim bolje za dirke pripraviti svojega yuga, ki je zaradi težav z motorjem in podvozjem doživel že precej predelav. Škoda, da pri nas nimamo kje trenirati. Zato mora biti vozilo že doma odlično pripravljeno, saj je dirka obenem tudi trening in test za avtomobil. Čas za priprave se bo iztekel aprila, ko se začnejo dirke. Nastopila bom na DP v yugo pokalu, kjer želim izboljšati lansko uvrstitev. Vsako leto sem vabljena na dirke v BiH in na Hrvaško, kjer ne plačam startnin. Slovenci smo vselej dobrodošli gostje. Upam, da bom pridobila kakšnega sponzorja. Sedaj denar prispeva oče, gre pa za velik zalogaj. Letnih stroškov je za več kot 5000 evrov.”

> Komu predajate štafeto?

Štafeta ostaja na Ilirskobistriškem - v Trnju. Predajam jo tekačici Kristini Bele. Zanima me, kako usklajuje službo s treningom teka in ali bo nastopila tudi na katerem od maratonov v tujini?”

BRANE FATUR


Najbolj brano