Prvak brez dvorane

Štafeta ostaja med skakalci v daljavo, a se je iz AK Gorica preselila v koprski AK Nova Aurora. Urban Čehovin iz Gabrij jo je predal zagrizenemu tekmecu, 28-letnemu dvoranskemu državnemu prvaku Roku Vilerju s Škofij.

Rok Viler se je kot otrok sprva podil za nogometno žogo pri Jadranu iz Dekanov. V atletiki se je preizkušal le na šolskih tekmovanjih, kjer pa so učitelji hitro opazili njegove izjemno dolge skoke in ga pregovorili, da vstopi v resno atletiko. K temu je nekaj pripomoglo tudi družinsko poznanstvo s trenerjem AK Nova Aurora Jožetom Zadnikom, s katerim Rok uspešno sodeluje že 13 let. Naslovom prvaka v mlajših kategorijah je dodal štiri naslove v članski konkurenci. Prejšnji gost štafete mu je postavil prvo vprašanje.

> Kako ste pripravljeni na novo sezono?

“Vse sem izpeljal po načrtih. Nekaj težav imam v zadnjih dveh letih sicer z Ahilovo tetivo, a sem kljub temu pozimi delal več in bolje kot lani. Ni pa zima zame optimalna, ker v Kopru ni dvorane za skoke in sprinte, kar je za vrhunsko pripravo nujno. Pač delam kompromise. Kadar sta burja ali dež, vadim v fitnesu. V dvorano grem zelo redko, ker je zame najbližja v Šempetru ali pa v Ljubljani. V obeh primerih gre za veliko razdaljo, strošek, izgubo časa in napor. Na dan je treba trenirati dobri dve uri in ob tem upoštevati, da sem popoln amater in moram hoditi v redno službo. Sreča je, da sem hišnik v koprskem vrtcu, kar pomeni, da imam proste večere in vikende, ko lahko treniram in tekmujem.”

> Kako ste zadovoljni z napredkom vašega rezultata? Ali se lahko približate osmim metrom?

“To bo v mojih razmerah težko. Sem že v zrelih letih. Če bi v mladih letih znal toliko kot zdaj, bi se marsičesa lotil drugače. Med kariero sem moral zamenjati tehniko, čas pa teče. Če bom uspel pozdraviti Ahilovo tetivo, bom gotovo še napredoval. Volje za trening mi ne manjka in z doslej prehojeno potjo sem kar zadovoljen. Rezultate iz leta v leto izboljšujem. Lani sem imel najboljšo sezono in tudi letos sem - brez dvorane doma - postal dvoranski državni prvak. Moj osebni rekord je 749 centimetrov, v nogah pa imam po moji oceni ob optimalnem odrivu pred desko ta čas 760 centimetrov. To je razdalja, ki jo želim na uradni tekmi letos doseči.”

> Katere bodo vaše glavne tekme sezone?

“Sezono na prostem bom začel prvega maja na mednarodnem mitingu v Palmanovi, po tem pa bom najprej formo tempiral na slovenski atletski pokal, kjer se želim uvrstiti v reprezentanco za evropski ekipni pokal. Lani mi je to v boju z Urbanom Čehovinom za las spodletelo. Po tem si želim še ponovno osvojiti državni naslov. Na najpomembnejših slovenskih tekmah bom tekel tudi na 200 metrov. Ta disciplina mi kot dopolnilo daljini kar ustreza. Sem dovolj hiter, ob tem pa se mi ni treba posebej ukvarjati s tehniko starta, ki jo zahteva stometrska proga.”

> Kako pa bo z vašimi nastopi doma?

“Nisem še prav pogledal na koledar. Vem, da bo naš klub v Kopru gostitelj tekov na dolge proge, kjer bom pomagal pri organizaciji, kako bo z mitingi v mojih disciplinah v Kopru, pa ne vem, a se tudi bojim, da jih kaj dosti ne bo več. Skoraj nov stadion je bil na močvirnem terenu očitno narejen prehitro in se poseda. Steza je za šprinte za resne tekme že preveč neravna. Lahko si poškoduješ gležnje. Na skakališču pa imamo ob tem še težave, ker nam burja odnaša mivko. Če bo šlo tako naprej, bo na doskočišču kmalu samo še luknja.”

> Nekaj primorskih atletov je že prestopilo v najmočnejši slovenski klub, ljubljanski Mass. Zakaj niste tudi vi?

“Navajen sem na primorsko podnebje, na domače ljudi in prijatelje. Ko sem še študiral v Ljubljani, sem naredil vse, da sem bil še pred koncem tedna doma. Ne bi se mogel preseliti.”

> Komu predajate štafeto?

“Triatloncu iz Pirana Roku Terčelju. Naj pove, katera izmed treh disciplin mu je najljubša.”IGOR MUŠIČ

---