Plavanje je zakon

Plavalca Aljoša in Andrej Pribac sta štafeto prejela iz rok triatlonca Petra Verglesa. Čeprav za stike z javnostjo običajno skrbi Andrej, smo tokrat v medijski ogenj potisnili Aljošo, saj je bila štafeta predana starejšemu od njiju.

 Foto: Sandi Jerman
Foto: Sandi Jerman

> Petra Verglesa je zanimalo, ali sta z bratom, enojajčnim dvojčkom, s katerim sta navdušena plavalca, kdaj razmišljala, da bi se posvetila kakšnemu drugemu športu, na primer triatlonu.

“V preteklosti sem razmišljal o tem, toda ne verjamem, da se bom kdaj v triatlonu udeležil tekmovanja na nivoju, ki je primerljiv s tistim na tekmah v daljinskem plavanju, na katerih nastopam. Ne zato, ker bi bilo prenaporno, ampak ker je pri triatlonu marsikaj odvisno od zunanjih faktorjev: od vremena in od kolesa, pri čemer mi ravno kolesarski del triatlonske preizkušnje najmanj ustreza.”

> Kljub temu sta se lani z bratom udeležila koprskega triatlona, vendar le kot del tričlanske ekipe.

“Res je. Lani smo sestavili štafeto, v kateri je bil poleg naju z bratom še Tomo Reščič. Andrej je plaval, Tomo je kolesaril, jaz pa tekel. Na koncu smo zmagali v naši kategoriji.”

> Kar nekako težko vaju imenujemo rekreativca, saj opravita več ur treninga kot mnogi poklicni športniki v drugih panogah.

“Uživam v plavanju in to je zame najboljši antistres. V rani mladosti sva bila aktivna plavalca v koprskem klubu, po daljšem premoru sva se vrnila kot daljinska plavalca, danes pa ne vadiva več vsak dan po dve uri kot nekoč. Trikrat do petkrat na teden plavava le še po uro, morda uro in pol, saj nama druge obveznosti ne dopuščajo daljšega plavanja. Trenirala sva pod balonom v Žusterni, ko so ga odstranili, pa sva prestopila v piranski Biser, tako da sva vadila v hotelu Metropol. Pred tem sva trenirala tudi v Trstu. V Italiji v daljinskem plavanju obstajata dve kategoriji: poklicna FIN in amaterska UIP. Ker nisva italijanska državljana, sva tekmovala med amaterji. Občasno nastopava tudi na evropskih preizkušnjah in sicer v kategoriji masters, a žal le toliko, kolikor nam finančna sredstva dovoljujejo.”

> Kakšni so vajini načrti za letošnjo poletno sezono?

“Poletni del sezone je najbolj zanimiv, v najinih načrtih pa so nastopi na Hrvaškem. To so plavalni maratoni od treh do desetih kilometrov, običajno pa so to petkilometrske preizkušnje.”

> Kakšno je stanje v daljinskem plavanju v Sloveniji?

“Na zadnjih olimpijskih igrah je nastopal Rok Kerin, ki sedaj ne tekmuje več, naslednikov pa ni na spregled. Trenutno, vsaj kolikor je meni znano, v Sloveniji ni več nobenega reprezentanta v daljinskem plavanju.”

> Ali je to “izginotje” povezano s specifiko daljinskega plavanja, saj namesto v ogrevanih bazenih velikokrat nastopate v hladnejših zunanjih razmerah?

“Mislim, da je bolj povezano z dolgimi treningi. Daljinsko plavanje vsakodnevno zahteva precej daljšo vadbo od bazenskih disciplin. Na odprtem morju je včasih temperatura vode le okrog dvajset stopinj, kar je za maratonca prehladno. Težava ni toliko v tem, ker se ohladiš, ampak ker dobiš krče. Da bi se v hladnih razmerah laže obdržala prava telesna temperatura, naše telo izloča vodo, zato plavalec v hladni vodi hitro dehidrira.”

> Malce čudno zveni, da je za daljinskega plavalca, ki je nenehno v vodi, največja ovira prav dehidracija.

“Čudno je res, a absolutno drži. Sicer nimaš občutka potenja, ampak voda se vseeno izloča. Morda na krajših razdaljah to ni tako pomembno, na desetkilometrskih in daljših preizkušnjah pa je vedno potrebno kaj popiti med plavanjem.”

> Komu bi predali štafeto?

“Po premisleku sem se odločil za nekdanjega soplavalca Luko Vivodo. Zdi se mi, da spet nekaj 'miga', zato me zanima, ali bi se udeležil kakšnega maratona kot v starih časih?”

SANDI JERMAN


Najbolj brano